Režiser Mendes se v filmu spet loteva vprašanja družine, osrednja lika sta Verona in Burt, par sredi tridesetih, ki pričakuje otroka.

Sam Mendes, angleški režiser, ki najraje snema v Ameriki, očitno ne pozna kakšnih posebnih predsodkov ali zadržkov. Čeprav je doslej posnel šele pet kinematografskih celovečercev, se je lotil že domala vseh pomembnejših filmskih žanrov: od komedije do melodrame, gangsterske zgodbe in vojne drame – to seveda vključuje tudi izjemen tematski razpon.

A v sicer bogati paleti tem in vsebin, segajoči od čustvene intime do organiziranega kriminala, je vendarle mogoče prepoznati neko stalnico, ki povezuje te filme v avtorski opus. Vsem je namreč skupno Mendesovo posebno zanimanje za družinsko problematiko, prešito s klišejskimi vrednotami ameriškega srednjega razreda, ki so skoraj vselej deležne nestandardne demontaže. Tako smo v Lepoti po ameriško priča razpadu navidez harmonične meščanske družine, pri tem zna film satirično poudariti nesorazmernost nasprotij med drobnimi razkritji in njihovimi katastrofalnimi posledicami.

Pot v pogubo govori o nemogočem razmerju med organizacijo družine in organiziranim nasiljem; od klasičnega modela gangsterskega filma, ki je skušal tematiko zločina (in kazni) zajeti skoz optiko domala puritanskih moralnih vrednot, ostane le še trpka drama o odnosu med očetom in sinom na ozadju gangsterizma. V Krožni cesti pa spremljamo agonijo družine v moreči idili ameriškega predmestja, ali povedano drugače, samouničenje "ameriškega sna".

Tudi v filmu Greva (Away we go) imamo kajpak opraviti z družinsko tematiko in problematiko, le da se tokrat Mendes teh vprašanj loteva z nekakšno naivno odkritostjo in neposrednostjo, ki se zrcalita tudi v izbiri forme filma ceste in videzu nizkoproračunske neodvisne produkcije, dobesedno utelešata pa ju osrednja lika, Verona (Maya Rudolph) in Burt (John Krasinski). Zakaj je ta par sredi tridesetih, ki pričakuje otroka, vendar noče nič slišati o poroki, tako zgrožen in nemočen ob odločitvi Burtovih staršev, da ne bosta počakala na porod, sodelovala pri vzgoji in negi vnuka, marveč bosta preprosto odpotovala v Belgijo, torej tako rekoč odšla na svoje, dovolj daleč in brez obveznosti do nastajajoče družine, je pravzaprav nejasno.

Vsekakor ju film postavi v vlogo nezrelih najstnikov – to naj bi zaradi nasprotja med njuno starostjo in življenjsko nebogljenostjo delovalo zabavno, a žal v resnici deluje preveč skonstruirano, da bi zbujalo smeh. Kar sledi, je nekakšen bizaren, na trenutke komičen, a še raje dolgovezen road movie o dozorevanju.

Verona in Burt, ki še nista družina oziroma sta družina v nastajanju, se odpravita na dolgo pot po Ameriki in Kanadi, kjer obiščeta sorodnike in prijatelje, da bi odkrila recept za srečno družinsko življenje. Pri tem naletita le na različne faze zanikanja "pravih" družinskih vrednost, na družino, ki je zgolj še forma brez (čustvene) vsebine, na družino, ki jo ubijata teror in licemerje dozdevno pristnega, zdravega življenja, in navsezadnje na navidezno idilo družinske skupnosti, ki pa je v resnici zgolj nadomestek za neplodnost. Skratka, Verona in Burt morata najti predvsem sama sebe, kar je pri njunih letih že skoraj nemogoče. No, Rudolphovi, Krasinskemu in Mendesu se s skupnimi napori stvar nekako le posreči in prihodnost družine je rešena, vprašanje pa je, ali so prepričali tudi gledalca.

PLUS

Humorno simuliranje neodvisne produkcije

MINUS

Bizarna pripoved o dozorevanju brez zadovoljive motivacije