| Recesijska popevka |
|
|
|
| 10. 09. 2009 | |||
Najboljši del letošnje Slovenske popevke sta bila nedvomno voditelja, uigran voditeljski par Žarn-Galunič, ki se sproščeno znajde v vsaki situaciji, a hkrati ne ponudi nič novega. Enako bi lahko rekli za skladbe v tekmovalnem delu, čeprav moramo priznati, da je bilo nekaj popevk spodobnih.
Po drugi strani je bil scenarij ponesrečen; zakaj so med tekmovalni del uvrstili tudi tako imenovani šov program, nam ni jasno, ker ob preklapljanju kanalov – težko, da je kdo gledal oddajo v enem kosu ¬– nisi vedel, ali skladba tekmuje ali ne, ko ti je že postala všeč, si ugotovil, da zanjo sploh ne moreš glasovati. Poleg tega so bili nekateri vložki (Veseli svatje, na primer) povsem neprimerni za format festivala, medtem ko so bili nekateri nastopajoči tako dobri (na primer Saša Einsiedler), da so v primerjavi z njimi nekatere tekmovalne skladbe povsem zbledele. Velika pomanjkljivost je bila tudi umestitev festivala v dva majhna studia – recesija, pač! – kjer je vse skupaj delovalo, kot da gre za “navadno” nedeljsko oddajo, ker je program povezoval Mario, toliko bolj. Tako je bila po svoje izjava zmagovalke Anike Horvat kar na mestu, ko je povedala (čeprav ji ni povsem verjel nihče), da se je prijavila zaradi petja in druženja, ne zaradi zmage. A na koncu je vseeno završalo ob preštevanju glasov, zmagovalec je le zmagovalec, in bilo je jasno, da so nekateri pričakovali boljši rezultat, predvsem glede občinstva (strokovna žirija ima tako ali tako svoje ljubljence, se je govorilo, kaj pa drugega). Še enkrat se je pokazalo, da veliko glasov zberejo tisti, ki so dobro organizirani, in da zaradi tega kakovostni izvajalci, na primer Romana Kranjčan in Tomaž Domicelj, pristanejo v spodnjem delu lestvice. Če že delamo bilanco, nas je zmotilo tudi to, da so med glasovanjem objavili delne rezultate, to je vplivalo na neizenačenost posameznih glasbenikov. Tekst: Dunja Turk, foto: Zaklop.com Fotogalerija vsebine    |
|||
