Ocenjuje: Dunja Turk

Čeprav po obsegu pisanja večine sredinskih medijev ne bi mogli tako sklepati, je na slovenskem glasbenem trgu veliko sveže punkerske in rockerske krvi, tudi takšne, ki se ne trudi zveneti kot Siddharta ali Pankrti.

Danes, ko lahko snemamo kar doma in se promoviramo po spletu, ima lahko že vsak srednješolec bend. Težava preboja ni le v ignoranci medijev, ampak tudi v tem, da ti bendi - ali poskusi bendov - pač redko pritegnejo širšo množico, ker enostavno niso dovolj dobri (no, prav, tudi neskončna prevlada starost pripomore k temu). We Can't Sleep At Night na plošči Dej še kazga zbudte pa ga sabo vzemte presegajo običajne okvirje alternative, saj v to kategorijo spadajo bolj zaradi gverilskega pristopa kot zaradi vsebine. Ta je namreč v globalu zelo sredinska, čeprav ne za našo (nerazvito) državico. Obisk koncerta vliva upanje v razvoj, hkrati pa poraja vprašanje: le kolikokrat so med ustvarjanjem druge plošče preposlušali Arctic Monkeys in druge akterje britanske indie scene? Vzeti za osnovo bend, ki je kljub rosni mladosti prevetril angleško sceno, ni nič slabega, in WCSAN mestoma na slabe pol ure dolgi plošči celo nadgrajujejo prepoznaven zvok. Toda skladbe so povečini neizdelane; minejo tri, pa imaš še vedno občutek, da poslušaš prvo. Kratko ni vedno tudi eksplozivno, skopemu liričnemu izrazu prav tako ne bi škodila še kakšna študijska ura; velja poudariti še, da v nasprotju od večine ne zvenijo smešno, ko pojejo v angleščini. Torej: dobra zasnova, solidni temelji, potrebne je le malce več širine, kilometrine, tudi ščepec samokritičnosti ne bi bil odveč.

Kapa Records