Ognjeni gobiji vedno živijo v paru.

Po eni uri letenja v smeri severozahoda nad Južnim Kitajskim morjem sem zagledal naš cilj – majhen koralni otoček Layang Layang, del istoimenskega atola. Iz zraka je bil videti kot velika letalonosilka, kajti bil je skoraj pravokotne oblike, letališka pista pa se je vlekla vzdolž celotnega otoka in pokrivala skoraj polovico njegove površine. Na preostalem delu otočka sta bila vojaška baza, kajti otoček je bil v lasti malezijske mornarice, in potapljaški center, ki si je s posebnimi dovoljenji izboril svoj obstoj na otoku.

Bila je še trda tema, ko so nas na letališču v Koti Kinabalu na Borneu s kombijem pripeljali na zakotni in oddaljeni terminal 2, kjer nikoli ne pristajajo večja letala, in nas postavili pred tehtnico. Začeli so se težki trenutki, kajti letališko osebje bo točno ugotovilo, koliko ima kdo prtljage – podvodni fotografi namreč s svojo opremo vedno vsaj za dvakrat presežemo dovoljeno težo. Tokrat sva bila z Ireno sama, brez prijateljev, ki bi jim vsilila kakšne manjše torbe, da bi se teža enakomerneje porazdelila. Tehtali so vse: veliko prtljago, ročno prtljago in nas z vsem, kar smo imeli na sebi. Spraševala sva se, koliko bova morala doplačati, saj sva bila vsaj za šestdeset kilogramov pretežka; toda osebje je le molče zapisovalo teže in jih seštevalo. Nihče ni nič rekel, midva pa jih nisva hotela dražiti z vprašanji.

Daniti se je začelo zelo hitro, kajti blizu ekvatorja vzhaja sonce skoraj navpično. Iz čakalnice sva videla letalo, ki se je ravnokar pripeljalo po pisti – majcen propelerski dvomotrnik. Nato so nas poklicali – samo naju in štiri druge potnike, preostali bodo morali počakati na naslednje letalo, kajti naše je bilo premajhno za vse. Ko smo se vkrcali, mi je postalo vse jasno – letalo je imelo le štiri sedeže in dva nekakšna vzdolžna dvoseda. Široko je bilo namreč kot manjši osebni avto. V isti prostor pa je morala tudi vsa naša prtljaga z velikimi torbami vred. K sreči je pilot, brkati Malezijec, že sedel v svoji kabini, kopilot, ki je bil hkrati tudi »stevardesa«, pa se je moral splaziti v pilotsko kabino dobesedno po naših naročjih, kajti na tleh ni bilo niti kvadratnega decimetra prostora.

Takrat sem tudi z olajšanjem dojel smisel natančnega tehtanja – pilot je imel ob krmilni palici tabelico s težami letala in nekimi parametri za krmiljenje. Med poletom je liste obračal proti manjšim težam zaradi porabljenega goriva. Mogoče pa nama le ne bo treba doplačati zaradi viška prtljage ...

Zaplata koralnega peska

Layang Layang je manjši podolgovat atol, dolg približno pet kilometrov. Otoček, ki je bil prvotno verjetno le zaplata belega koralnega peska, je dolg približno kilometer in okoli sto metrov širok. Malezijska vojska je ves otok obzidala s pravokotnim zidom, da valovi ne bi odnašali peska, zid pa dodatno zaščitila z večjimi skalami. Edina peščena plaža, ki je še ostala, je dolga največ petdeset metrov in leži na zahodni strani, na najmanj izpostavljenem delu otočka ob vhodu v laguno. Zgradili so letališko pisto, vojašnico in pomol, vhod v laguno pa zelo razširili in poglobili, tako da vanjo lahko zaplujejo tudi večje vojaške ladje. Tako so Malezijci želeli razširiti svoj politični vpliv v tem delu sveta, ki ga poleg njihovih ribičev obiskujejo tudi filipinski in vietnamski.

Potapljaški center je prišel na vrsto pozneje, ko je nekemu turističnemu podjetju uspelo izbojevati papirnato zmago z mornarico. Center mora vojski posredovati natančne podatke o svojih gostih že nekaj mesecev pred njihovim prihodom in sproti vnaprej javljati lokacije potopov, ki jih načrtuje za naslednji dan.

Tisto, s čimer se Layang Layang hvali po internetu in v turističnih prospektih, so jate kladvenic in odlična vidljivost pod vodo. Oboje je prej redkost kot pravilo. Lokacij za srečevanje z jatami kladvenic je po svetu bolj malo. Najbolj znani sta na Galapagosih in Coco Islandu, ki pripada Kostariki. Layang Layang naj bi bila tretja takšna lokacija. Dobra vidljivost je vsekakor pogostejša dobrina od velikih rib, a ravno tisti predel sveta, kjer je mali atol – Indopacifik –, se ne more ravno ponašati z njo. Morje je tam bogato s planktonom in večinoma motno, zato pa nosi v sebi ogromno morskih organizmov.

Moji prvi potopi so res pokazali odlično vidljivost in lepo modro barvo vode, ki je prijetna za oko, a manj prijetna za njene prebivalce, ki se hranijo s planktonom. Na vrhu atola je koralni plato z zelo lepimi in odlično ohranjenimi trdimi koralami, okoli, predvsem na severni in južni strani, pa so podvodne stene, ki naj bi padale kar dva kilometra globoko. Stene so precej bolj barvite kot trde korale na vrhu in ponekod na gosto poraščene z različnimi spužvami, gorgonijami in mehkimi koralami. Da je vsa podvodna lepota tako lepo ohranjena, je zasluga predvsem majhnega števila potapljačev in posredno tudi malezijske mornarice, ki dolgo ni nikomur dovolila na ta otoček. Vzhodni in zahodni rob atola se položneje spuščata v globino, vendar so tam tokovi, ki privabljajo ribe, najmočnejši.

Vidljivost je žal odvisna od marsičesa: od tokov, temperature, luninih men. Vse to namreč vpliva na razmnoževanje planktona, ki je glavni krivec za slabo vidljivost. Ko sva se z Ireno pojavila na otočku, je očitno imel plankton v svojem razmnoževalnem ciklu minimum, s spreminjanjem položaja lune se je večal, vidljivost pa se je počasi manjšala. Tistih obljubljenih petdeset metrov vidljivosti je kmalu padlo na nič kaj impresivnih in povprečnih dvajset, včasih celo na slabih deset! Druga obljuba, jate kladvenic, ob najinem prihodu ni bila izpolnjena in razmere se nikakor niso hotele izboljšati.

Čakajoč na plen

V Maleziji je potapljanje z zrakom legalno do globine štirideset metrov in naši prvi jutranji potopi so bili resnično tako globoki. Navadno smo se zjutraj, ko je največja verjetnost za srečanje z veličastnimi plenilci, potapljali v bližini vzhodnega ali zahodnega roba atola, na krajih, kjer se koralna pobočja prevešajo v stene. Na globini od trideset do štirideset metrov smo zaplavali v odprto morje približno tako daleč, da je silhueta atola ravno izginila, in čakali »v modrem«. Tako smo v »modrem niču« lebdeči čakali vsak prvi in drugi potop, porabljali dragoceni zrak in se približevali dekompresijski meji. Srečevali smo le kakšno osamljeno tuno ali barakudo, kakšno polmetrsko meduzo, obdano z rojem drobcenih mladic šnjurov, ki so si našli varno zatočišče med njenimi strupenimi, a njim nenevarnimi lovkami. Toda o kladvenicah ni bilo ne duha ne sluha. Po desetih do petnajstih minutah lebdenja so nas manometri, ki so kazali zalogo zraka, in dekompresijski računalniki počasi prisilili k dvigu. Proti atolu nas je potapljaški vodnik moral večkrat voditi s kompasom, kajti njegova silhueta je v celoti izginila. Na vrhu koralnega grebena med dekompresijskim postankom navadno ni bilo več veliko časa za fotografiranje, saj nas je v globini porabljeni zrak silil iz vode. Popoldanski potopi so bili plitvejši, daljši, v celoti so se dogajali ob steni in so bili zato veliko prijaznejši za fotografiranje.

Izjemno redka harlekinska kozica je velika trofeja podvodnih fotografov. Na desni sliki je delček pisanih podvodnih gozdov.

Po nekaj dnevih sva se z Ireno uprla brezumnemu zapravljanju zraka in se s potapljaškimi vodniki dogovorila, da se bova raje potapljala sama ob steni, ker nama je ponujala veliko več možnosti za fotografijo. Vsakič, ko sva po potopu vprašala svoje potapljaške kolege, ali so videli kladvenice, sva z olajšanjem spoznala, da je bila najina odločitev pravilna. Ker sva imela med potopi mir (to pomeni, da nama drugi potapljači niso zahajali v kader), sva se lahko lotila »študijskega« fotografiranja gorgonij, ki jih je bilo na nekaterih krajih zares obilo. Sicer pa že ime lokacije Gorgonian forrest (Gozd gorgonij) pove vse. Verjetno bi lahko naštel več kot deset različnih vrst lepih pahljačastih koralnjakov, med katerimi so večje presegle dva metra v premeru. Vse so bile v lepih toplih barvah, med katerimi so prevladovale rumena, oranžna, rdeča in rjava. Najlepše so bile tiste z belimi polipki na rdečih vejah.

Za konec

Najino bivanje na atolu se je počasi bližalo koncu, vidljivost je postajala čedalje slabša, vse gorgonije sva že fotografirala in »študijsko« obdelala. Za zadnje dneve sva se vendarle odločila, da se bova na jutranjih potopih ponovno pridružila najinim kolegom in v »modrem« čakala na tiste, zaradi katerih sva pravzaprav prišla tja. Vodnik naše skupine, ki je štela deset potapljačev, je bil zadnje tri dni Semion, ki smo ga vsi klicali Simon. Tudi on ni imel sreče s kladvenicami.

Zadnji dan in zadnji potop. Zaradi zgodnjega leta naslednji dan so nama dovolili samo jutranji potop. Če upoštevam najine dosedanje izkušnje s temi ribami, je bila verjetnost za srečanje z njimi skoraj enaka ničli.
»Kaj pričakujete od potopa?« nas je zjutraj dobrovoljno vprašal Simon.
»Dobro vidljivost,« smo rekli, kajti zaradi naraščajoče lune se je vztrajno slabšala.
»Tega vam žal ne morem obljubiti.«
»In kladvenice!«
»No,« se je namuznil, »to vam pa mogoče lahko obljubim ...«

Zadnja in edina priložnost! Tokrat smo plavali v modro dlje kot ponavadi. Simon nam je zabičal, naj se ne oddaljujemo od njega, ker se bomo vračali po kompasu. Čakanje in napenjanje oči. V modrem vesolju oko nima nobene oporne točke. Voda je bila gosta, sivkasto modra, polna planktonskih delcev. Oči so se nehote ostrile na najbližje delce v vodi in pogled mi nikakor ni mogel prodreti v daljavo. Gledal sem na vse smeri okoli sebe, a razen svojih sopotapljačev nisem odkril ničesar.

Nenadoma znani udarci Simonove palčke ob jeklenko, s katerimi je pritegoval pozornost potapljačev. Močno sem se zavrtel okoli svoje osi in zagledal temne silhuete, ki so počasi drsele na meji vidljivosti. Čeprav vem, da se velikim živalim ni pametno približati, ker potem največkrat zbežijo, se nisem mogel upreti skušnjavi. Bile so namreč veliko predaleč za dober posnetek in ni bilo videti, da bi se mi približevale. Pognal sem se proti njim. Dihal sem kot za stavo, iztisnil sem vse moči v svoje plavutke in uspelo mi je vsaj za malenkost zmanjšati razdaljo do rib.

Jati se mi je uspelo približati na kakšnih deset do petnajst metrov in šele takrat sem spoznal, kako velika je. Z enim pogledom je zaradi slabše vidljivosti nikakor nisem mogel zajeti v celoti, a brez pretiravanja je štela vsaj petdeset, če ne sto rib. Prišel sem jim razmeroma blizu in šele takrat sem videl, da so res kladvenice. Bile so velike. Vsaj tri metre, večje morda celo štiri. Imele so precej čokata telesa, izrazite repne in hrbtne plavuti in nezmotljiv razpoznaven znak – v obliki ploščatega kladiva razširjene glave z majhnimi črnimi očesi na vsakem koncu. Začel sem jih fotografirati. Ustaviti se nikakor nisem smel, kajti jata se je oddaljevala. Regulator mi je komaj doziral dovolj zraka, in ko sem ocenil, da so se ribe preveč oddaljile za fotografijo, sem se takoj začel dvigovati. Manometer se je namreč že počasi bližal ničli.

Večina mojih kolegov je že čakala na gladini. Dvignil sem se med zadnjimi in skrival manometer, da ne bi kdo opazil »vakuuma« v moji jeklenki. Bili smo zelo daleč od atola, kajti tok nas je odnesel na odprto morje. Simon je to dobro vedel. Vedel je, da jih bomo srečali, sicer nam tega ne bi obljubil. Kako je vedel, ne vem – morda po luni, tokovih ... Sicer pa: glavno je, da je vedel. Bravo, Simon!  

Članek je objavljen v reviji Svet & ljudje, št. 129–130.

Fotogalerija vsebine

Ostanki odmrle gorgonije so poraščeni z mladimi mehkimi koralami in spužvami.

Navpična stena Layang Layanga

Gosta jata tropskih šnjurov