Apulija, v italijanskem izvirniku Puglia, je dežela na skrajnem jugu Italije, bogata s čudovitimi romanskimi cerkvami in gradovi.

Jadranje do Tranija, našega naslednjega pristana, je bilo manj prijetno. Pihal je jugo in morski tok je našo jadrnico potiskal v nasprotno smer, zato je šlo počasneje, kot smo si želeli.

Po dobrih osmih urah plovbe smo že od daleč zagledali največjo znamenitost mesta, katedralo tik ob morju, biser apulijsko- romanskega sloga. Potep po mestu je razkril elegantno svetovljansko mestece, ki je svoje najlepše čase preživljalo v obdobju od 11., ko je postalo škofovsko mesto, do 13. stoletja. Njegovo pristanišče se je tedaj tako razvilo, da je postalo najpomembnejše v vsem Jadranskem morju. V 11. stoletju je Trani tudi izdal listino Ordinamenta Maris, ki velja za najstarejši morski kodeks srednjega veka. Navzočnost konzulatov iz številnih severnoevropskih središč, celo iz Anglije in Nizozemske, kaže na trgovsko in politično pomembnost Tranija v tem obdobju. Mesto je svoj vrhunec doseglo v zgodnjem 13. stoletju pod vladavino Frederika II. Iz tega obdobja je najbolj zanimiva templjarska cerkev Ognissanti, zgrajena kot zavetišče. Pravi izraz nekdanje veličine pa je nedvomno veličastna, ob morju stoječa katedrala, posvečena sv. Nikoli, Grku, ki je bil leta 1094 v Traniju umorjen, pozneje pa razglašen za svetnika.

Transki domačini pri jutranjem pogovoru

Pohajkovanje ob sončnem zahodu je na žgočem italijanskem jugu posebno doživetje. Takrat po vseh mestih zaprejo glavno ulico – ta običajno poteka ob morju –, ki se do polnoči spremeni v promenado. Ljudje se iz svojih vročih stanovanj vsi zloščeni zgrnejo na ulico, obdano s palmami, kjer se sprehajajo, običajno zbrani v krogu velike družine, okrog katere se na italijanskem jugu še vedno vse vrti. Tu tudi kaj pojedo in se veselijo življenja. Prav veselje do življenja je za domačine Apulije zelo značilno. Ob polnoči to veselje počasi zamre, naslednji dan pa se začne šele sredi dopoldneva. In seveda ne gre brez popoldanske sieste … Tako poteka vsakdan v vseh apulijskih mestih, saj življenjski ritem narekuje vročina.

V ribiški vasi Monopoli

Naslednji dan je bila nedelja in v marini so mi na vprašanje, ali je kakšna trgovina odprta, v smehu odgovorili: »Italijani delamo tudi v nedeljo, vse je odprto.« A s Cyrilom sva odkrila, da se pekarna odpre šele ob devetih, vse drugo pa šele zvečer, ko se ljudje odpravijo na osvežilni nakupovalni sprehod. Nato smo odpluli proti Monopoliju, čeprav smo sprva načrtovali pristanek v ribiški vasici Mola di Bari, kjer pa bi morali čakati do sedmih zvečer, ko bi bilo jasno, ali so se vse domače barke in jahte vrnile na svoja mesta.

V Monopoliju, ribiški vasi, smo se po devetih urah ugodnega vetra privezali tik pod svetilnikom, tako da smo imeli lep pogled na obzidano mesto, znotraj katerega smo našteli osem cerkvenih zvonikov. Okoli nas so bile same ribiške ladje, ki so zavzemale vsa razpoložljiva mesta, popotniki jadralci pa smo se morali znajti vsak po svoje. Nekateri so se privezali na ribiško ladjo, ki je s svitom odrinila, spet drugi smo ogrebli čer pod svetilnikom, ki je najbrž priskutila ime Monopoli že marsikomu pred nami. Mestno pristanišče se res ni izkazalo za prijazno, vtis pa je močno popravilo staro mestno jedro. Njegovo ime, ki je ohranjeno iz 5. stoletja pred našim štetjem, izvira iz grške besede monos (edinstven) in polis (mesto). Razvilo se je v trgovsko pristanišče ter bilo zato središče spopadov med Saraceni, Langobardi, Normani in Bizantinci. Tudi tu je vsak pustil svoje sledi v arhitekturi in dekoracijah, ki ljubitelje arhitekture razveseljujejo še dandanes. Manj razveseljiva kot ogled mesta pa je bila topla noč, saj so nam komarji pili kri kot obsedeni.

Ribiško pristanišče Monopoli ni naklonjeno navtičnemu turizmu.

Brindisi ima mestni privez

Na poti proti Brindisiju smo sprva napredovali z dobrimi sedmimi vozli, pozneje, popoldne, pa je ob šibkejšem vetru tudi naša hitrost padala na manj kot štiri vozle, zato smo si občasno pomagali z motorjem. Ko smo se približevali luki, več kot prepoznavni po sivih industrijskih objektih, smo zagledali regato in pozneje izvedeli, da je bilo svetovno prvenstvo ORC, kjer je v Slovaški ekipi tekmoval tudi Slovenec. Tekmovalne jadrnice so bile, kot smo ugotovili, okroglo petkrat hitrejše kot mi … Izkušene desetčlanske posadke so kot usklajeni stroji navijale škote in škotine, jadra so se spuščala in dvigala ob obratih kot dobro naoljene igračke ...

Marina Brindisi, ki ima priveze za barke različne velikosti, je od mesta oddaljena pet kilometrov. Tako smo šli zvečer v mesto z mestnim avtobusom, čeprav smo videli, da bi lahko tja tudi pluli in se privezali tik ob promenadi, kjer je mestni privez, vendar pa tudi veliko valovanje. Brindisi je bil v časih Rimljanov z Rimom povezan s cesto Via Appia, ki se je tu končala, zato je postal eden najpomembnejših povezav z Vzhodom. Krajevno arhitekturo iz srednjega veka, ki jo lahko dobro ohranjeno občudujemo še danes, so zaznamovali Arabci in Bizantinci. V 11. stoletju so sem privršali Normani, za njimi Švabi s Friderikom II., ki je od tu odplul v Sveto deželo na šesto križarsko vojno, nato so mestu vladali Gospodje Anžujski, dokler ni jug za nekaj stoletij pristal v rokah Špancev, zaradi katerih je bila mestna luka skoraj pozabljena. Šele z združitvijo v kraljevino Italijo leta 1860 je pristanišče spet zaživelo in postalo del morske linije, ki je povezovala Bombaj z Londonom.

Mestu se vidi, da je bilo v drugi svetovni vojni porušeno, staro mestno jedro se meša s sodobno arhitekturo. Brindisi je bil med drugo vojno za kratek čas celo prestolnica Italije. Takrat je tu pod vodstvom zahodnih zaveznikov nastala tudi vojaška enota Prekomorske brigade Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije. Med tisoči, ki so bili mobilizirani v italijansko fašistično vojsko, je bil tudi moj nono iz Vipavske doline, ki so ga poslali v Eritrejo. Italija je septembra 1943 neslavno kapitulirala, tako da so ti interniranci prišli pod nadzor zavezniških oblasti. Te so jih odpeljale v Brindisi, kjer so jih urili, potem pa poslali na Krf, od koder so šli osvobajat južno Jugoslavijo in Bosno ter se šele pol leta po koncu vojne vrnili domov.

Otranto – nekoč pomembna luka

Dan pred nami je obetal negotov in močan nasprotni veter. Z jadranjem bi 'cikcakali', in zato zgubili veliko časa, tako da smo vso pot do Otranta napredovali z motorjem. Otranto, ki ga je zaradi njegove mogočne trdnjave težko zgrešiti, je bilo naše zadnje mesto v Apuliji. Najbolj vzhodno italijansko mesto, ki je bilo v preteklosti prav tako kot že druga prej omenjena izhodišče za plovbo proti Vzhodu, je danes prijetno ribiško in letoviško mestece. V zadnjih dveh letih je prejelo posebno nagrado za varnost, kakovost morske vode in turistične usluge.

V času Rimljanov je bila tukajšnja luka pomembnejša od luke v Brindisiju. Otrantsko pristanišče je namreč najbližje vzhodni jadranski obali, zato je bilo kot izhodišče za plovbo proti Vzhodu najprimernejše. V 15. stoletju so mesto opustošili Turki, pobili so okrog 12 tisoč prebivalcev. Mnogo žrtvam so dali na izbiro islam ali smrt, in zato pred mestom obglavili 800 ljudi. Pozneje se je s Turki spopadla neapeljska vojska, jih uničila in osvobodila mesto, ki pa je bilo po dveh bitkah tako uničeno, da si ni nikoli več zares opomoglo. K sreči je ostal z vodnim jarkom v celoti obdan aragonski grad z nepravilnim peterokotnim tlorisom, ki ima tri okrogle stolpe in bastion, izpostavljeni del trdnjavskega obzidja. Druga opazna točka je tisočletna romanska katedrala, tlakovana z izredno zanimivim mozaikom, starim 800 let, ki uprizarja biblijske zgodbe in še nekatere druge motive. Tu so tudi katakombe z 42 marmornimi stebri, kjer se obiskovalec ob ogledu tudi malce ohladi. V vročem mestu namreč ni prav veliko klimatiziranih prostorov. Kljub temu ne manjka privlačnih trgovinic, velikih restavracij in dobrih 'tratorij' – gostiln, saj je hrana za močno povezano razširjeno družino, ki ostaja na piedestalu južnoitalijanske družbe, v življenju Apuljčana druga najpomembnejša stvar na svetu ...

Bela mesta Apulije, 1. del

Reportaža je objavljena v reviji Svet & ljudje, št. 132.