| Graščaki, mlinarji in – svetnik |
|
|
|
Na potepu med Frankolovim in Dobrno, v bujno zeleneči pomladi, sem zašel v dolino potoka Dobrnice. Nebo je bilo zavito v temne oblake, skozi katere so sem in tja ušli sončni žarki.
Nenadoma, usklajeno do popolnosti, se je nad menoj v pobočju izrisal mogočen grad, na katerega se je ulila sončeva luč. Na strmi skali, sredi svežega zelenila, me je pozdravil grad Lemberg. Po toliko gradovih, ki sem jih že videl, v tisti dolinici gotovo nisem pričakoval nečesa tako mogočnega ...
Graščaki
Kraji v vznožju Konjiške gore, Stenice in Paškega Kozjaka še dandanes spominjajo na grofovske čase. Gradovi in razvaline na številnih mestih pričajo, da so graščaki cenili naše kraje. Pobočja so dovolj strma in pokrajina tako razgibana, da je bilo mest, kjer je bil grad na varnem, več kot dovolj. Kraji so tudi rodovitni, torej ni bilo težav z oskrbo. Le ljudstvo je bilo treba dobro »pritisniti«. Prav o Lembergu govorijo, da je bil strah in trepet, saj so na njem imeli mračne ječe, vsega sita gospoda pa se je po pripovedovanju rada malce »pozabavala« z mučenji. Kdor je kdaj videl strašljive priprave iz srednjega veka, se gotovo vpraša o blodnem umu vsega presite gospode. Kdo ve? Morda pa je bilo grozljivo mučenje edini način zastraševanja, s katerim so se lahko obdržali pred verjetno ne najbolj zadovoljnim ljudstvom. A zdajšnje razvaline gradov med Frankolovim in Dobrno kažejo, da nobena stvar ne traja večno in da je čas tisti, ki dokončno pošlje še tako hude stvari v pozabljenje. Ko pa gledamo tiste mogočne, ponekod podirajoče se zidove, se nam vseeno zazdi škoda, da ne stojijo več. Kajti pokrajini dajo tako značilen pečat.
Če se odpravimo v smeri sonca, lahko začnemo z lindenškim gradom. Ko se v Frankolovem ozremo na sever, v zelena gozdnata pobočja Stenice, ne moremo zgrešiti belih kamnitih zidov na Grajskem hribu. Visoko nad dolinama Belega potoka in Tesnice stojijo ruševine, neme priče davno minulih časov. Kraji v vznožju dišijo po lipi – Lipa pri Frankolovem, tudi Lindek verjetno izhaja iz nemškega Linden za lipo. Tisti kraji dišijo tudi po vincu, saj so po bregovih razloženi majhni vinogradi (za velike ni dovolj prostora). Ko sem sončnega dne sedel na sosednjem griču, na Gojki, pred romarsko cerkvijo sv. Trojice, in pokušal, kar so gospodarju dale njegove trte, je bil prazničen dan. Dišalo je po ravno vzcvetelih lipah, bližnja češnja je povešala s temno rdečimi sadovi obložene veje. Počutil sem se – kot graščak. Iz pogovora sem začutil, kako so ljudje ponosni na vse, kar naredijo – od pridelka v vinogradu do obnove cerkva in celo praznovanj, ki jih organizirajo. Lepo je videti, ko je človek zadovoljen z delom.
Ostanki gradu Lindek, zadaj Špičasti vrh
In tisti, ki je zgradil grad Lemberg, le malo naprej, če se iz Frankolovega skozi Novo Cerkev odpravimo proti Dobrni, je bil gotovo ponosen. Že samo mesto nad dolino je mogočno: na južno stran ga brani pečina, na severno struga potoka. Ko pa se gradu približamo, se šele zavemo razsežnosti. Posebno okrogli stolp, bastija, menda največja pri nas, sega prav nad najbolj strm prepad. Ime kraja in gradu naj bi izhajalo iz Levja gora (Löwenberg). Z nekaj domišljije je razpotegnjeni grad res podoben na skali ležečemu levu. Zdaj je grad v zasebnih rokah, v njem pa še živi »graščak «. Ko sem v ranem jutru obstal pred zaprtimi vrati, mi je bilo kar malo žal. Še eden od gradov, ki jih ni mogoče videti od znotraj. Sprehodil sem se navzdol ob potoku za gradom. Med mokrimi travami je jutranje sonce plesalo v meglicah – in nenadoma sem z grajskega okna zaslišal glasbo. Ko sem se vrnil, je bil grad že odprt, in možakar mi je prijazno dovolil, da sem poslikal čudovit obokan hodnik na strmem robu. Lepe toskanske stebričke že obrašča drevje, marsikaj se podira, a bo obnova verjetno še uspela rešiti ta veliki, mogočni biser grofovskih časov.
Nedaleč stran od Lemberga, v zaselku Vine, stoji še ena, a skromnejša graščina – Vine oziroma Majpigel. Ime kraja in graščine (nemško Weinbüchel) naj bi bilo povezano z vinom. Eden od nekdanjih lastnikov je velik vinograd, ki se je raztezal po tistih gričih, menda naročil uničiti – vseh pet tisoč trt je naročil okopati tako, da so pozimi zmrznile. A to so zgodbe ... Vendar – trte so nedvomno bile tam, saj je graščinska stiskalnica lahko naenkrat stisnila do šeststo litrov vina.
Našo »pot gradov« zaključimo nad Dobrno, na ruševinah gradu Dobrna, Kačnika oziroma Kačjega gradu. Kljub imenu to ni kačji grad, pač pa se je eden od lastnikov pisal Gačnik (pa so ga, kot kaže, izgovarjali kot Kačnik). V grmovju in robidovju, ki obkrožata stožčast griček, je morda res kakšna kača, ki čuva grajski zaklad. Ko hodimo po razvalinah, se pod nami odpirajo čudne luknje v nekdanje grajske prostore, zato previdnost ne škodi – sicer še sami lahko postanemo del grajske zakladnice.
Mlinarji
Kraji med Frankolovim in Dobrno ležijo v vznožju strmih vzpetin na severu, zato so bili obvarovani pred mrzlimi vetrovi s severa in očitno rodovitni. Tudi vode s pobočij je bilo dovolj in tako so še vedno vidni sledovi številnih mlinov, ki so mleli žito in dajali hrano prebivalcem – in graščakom. Najbolj znan je stari Soržev mlin v Polžah pri Novi Cerkvi, a prava »dolina mlinov« je zahodno od Dobrne, na Temnjaškem potoku, ki izvira v vznožju Vinske gore. Na njem je bilo kar sedem mlinov. Lastniki, ki so imeli tam hoste, so na svoji zemlji postavili še mlin in si tako zagotovili samooskrbo – in morda še dodatni zaslužek. Žito so gor, ob strmem potoku, vozili z volmi. Pred dvema letoma obnovljeni Vovkov mlin, ki je eden redkih odlično obnovljenih mlinov pri nas, je mlel žito za lastnike bližnjega gradu Kačnik. Ni čudno, da je imel kar tri mlinska kolesa, od katerih pa je ohranjeno le eno. So pa tam še vedno vsi trije mlinski kamni – eden v mlinu, dva pa pred njim – na ogled in zato obdana z lepim cvetjem.
Gospodar mi je prijazno odprl mlin in ga pognal. Voda je zavrtela veliko kolo, hrup se je polagoma povečal in kmalu sva si morala, tako kot je v mlinu navada, vsako stvar povedati dvakrat. No, on je pripovedoval, sam sem predvsem poslušal: »Mlinska kolesa na potokih z malo vode imajo velik obseg, da moč prenašajo predvsem z vztrajnostjo. Tudi ko niso mleli, so jih pustili vrteti, da so ostala uravnotežena – če ne, se zgornji del osuši in potem kolo potrebuje tudi do pol leta, da preneha opletati. Vse je leseno – kolo je iz bora, zobniki, ki vrtijo mlinski kamen, pa iz črnega gabra in drena. Prineseno žito so najprej presejali, da so odstranili ves plevel, potem pa je svoje delo opravil mlinski kamen – za fino moko je šlo žito v mlin po trikrat.« Potem sva prehodila vse prostore. Zaradi treh koles so bili tudi prostori trije. V dveh je zdaj urejena mlinarjeva soba, taka, kot je bila, ko je v njem res živel mlinar. Na steni visi cenik, še v dinarjih, zanimive so tudi notranje strani pokrovov od »kašč« – lesenih skrinj, v katerih so hranili žito. S svinčnikom napisane tabele (kot današnje računalniške preglednice) pojasnjujejo, koliko so prineseni kilogrami žita dali moke in otrobov in koliko vsebine so potem ljudje odnesli domov. Res, obisk je bil pravi sprehod v preteklost mlinarstva, ki ga je gospodar Vovkove domačije želel prenesti tudi na potomce ... A biološka kmetija pri nas očitno še nima prave vrednosti in veljave.
Vovkov mlin, ki je eden redkih odlično obnovljenih mlinov pri nas, je mlel žito za lastnike bližnjega gradu Kačnik.
Med bujnim zelenjem sem se ob treh zgornjih mlinih oziroma njihovih ostankih sprehodil ob potoku vse do izvira. Tudi pod kmetijo, kjer so še preostali mlini, je eden v notranjosti prav dobro ohranjen. Ko sem stal tam v samoti, sta le šumeči potok in glasno žgolenje ptic v krošnjah dreves spominjala na dneve, ko je bilo še živahno življenje v dolini mlinov. V nekem trenutku se mi je zazdelo, kot da iz lične hiške še vedno odmeva glasna govorica mlinarja, ki poskuša prevpiti mlinska kolesa.
Svetnik
Kraje v vznožju Konjiške gore in Stenice je v zgodovini zelo zaznamovala tudi žička kartuzija, vasi pa so ležale ob strateški poti, ki je povezovala Koroško s slovenskimi kraji. Mnoga posestva pri nas so bila namreč v rokah rodbin s Koroške. Številne cerkve, ki so raztresene po tistih krajih, in kapelice ob poteh nas prijazno pozdravljajo. Na kar nekaj kapelicah je zdaj upodobljen Anton Martin Slomšek, prvi slovenski blaženi (uradno zadnja stopnja na poti do svetnika), ki ga štejemo že kar za »našega svetnika«. Slomšek je namreč dobri dve leti (1827–1829) preživel kot kaplan v Novi Cerkvi, v bližnjem zaselku Brdce pri Črešnjicah pa je bila doma njegova mati. Majhen, rahlo dvignjen kraj blizu sotočja rečic Hudinje in Dobrnice ima zanimivo zgodovino že s svojim imenom. Nekoč je bil sveti Lenart na Jezeru (o jezeru dandanes ni sledu), pa Nova Cerkev, po drugi svetovni vojni se je moral preimenovati v Strmec pri Vojniku, zdaj ima spet prejšnje ime. Velika, lepo obnovljena cerkev z imenitno sončno uro na pročelju je posvečena sv. Lenartu, ki je tudi zavetnik jetnikov. Kar mislimo si lahko, kako so se mu v preteklosti priporočali vsi, ki jih je bilo groza ječ v bližnjem gradu Lemberg.
Slomšek je v kratkem času bivanja v kraju naredil veliko dobrega in se zelo priljubil ljudem. V nekoč pokopališki kapeli je v njegovem času delovala nedeljska šola, v kateri je učil otroke slovensko. Zdaj je ta kapela kar »Slomškova«. Je pa v tistih lepih krajih Slomšek tudi pesnil in njegovo Večernico, ki se začenja z Glejte, že sonce zahaja, je še vedno mogoče pogosto slišati. A če sonce res že zahaja, ko ste v Novi Cerkvi, dneva gotovo še ni konec. Kajti v tistih krajih so prijetni tudi večeri, ki se zlahka raztegnejo v noč. Če je duša že polna lepot, ki se jih je naužila čez dan, pa se je telo verjetno utrudilo od pohajanja. Zato bo prav dobro delo, če nekje sedete k okusni večerji in si privoščite še malo vina, jabolčnika ali piva – le streljaj stran so namreč vinogradi, sadovnjaki in nasadi hmelja. Sredi zelene Štajerske boste lahko rekli tako, kot je v Novi Cerkvi leta 1828 v svoj dnevnik zapisal A. M. Slomšek: »Preteklo leto je bilo za mene srečno, bil sem zdrav in vesel na duši in na telesu ...«
Članek je objavljen v reviji Svet & ljudje, št. 129–130. Besedilo in fotografije: Marjan Bradeško Fotogalerija vsebine        |
||||
