Pot v glavnem poteka po asfaltirani kolesarski poti ali po zelo malo prometnih vaških cestah.

Osem v glavnem gorskih kolesarjev smo se posedli v kombi in krenili skozi predor Karavanke proti izviru reke Mure v Avstriji. Kot prava odprava smo imeli tudi svojega šoferja in kuharja.

Pot se začne v vzhodnem delu narodnega parka Hohe Tauern. Do tja prispemo po avtocesti Villach–Salzburg, izvoz St. Michael (pri mitnici za plačilo predora). Od tam naprej vodi cesta samo še naravnost proti zahodu. Z avtom se pripeljemo do višine 1590 m, od koder je še približno 300 višinskih metrov vzpona po lepem makadamu med številnimi skoraj tritisočaki in šumečimi slapovi. Pri Sticklerhütte, Koči pri izviru, se začne precej močvirnato območje. Nekaj časa smo kolesa nosili, vendar smo na koncu zatrepa naleteli na skoraj 2 m snega, tako da bomo izvir obiskali ob drugi priložnosti.

Spust od izvira do Mauterndorfa

Tu se je začela naša prva etapa. Dobrih 40 km in 800 višinskih metrov spusta po ozki dolini mimo Muhra do St. Michaela, kjer naj bi prespali prvo noč. V Muhru je vsako leto v začetku junija start uradnega tridnevnega rekreacijskega tekmovanja Tour de Mur. Nastal je iz protesta kolesarjev o pomembnosti oživljanja in urejanja kolesarskih poti. Tekmovanje je vsako leto bolj množično in sedaj udeležence štejejo že v tisočih.

Kamp v St. Michaelu je bil zaprt, zato smo že v temi kolesarili do Mauterndorfa, kjer je kamp v idilični naravi pod smučiščem odprt vse leto. Še več, lastnica nam je v najem za 52 € dala celotno kočo z lepo opremo in kopalnico s talnim ogrevanjem. Razkošje glede na to, da smo hoteli spati v šotorih.

Zakladnica lesa

Naslednji dan smo se prebudili v pravo sončno, a mrzlo gorsko jutro. Pot nas je najprej peljala mimo gradu Moosham, sredi 18. stoletja znanem po čarovniških procesih, naprej prek Tamswega do St. Ruprechta, v katerem je Lesarski muzej. Tamkajšnji del pokrajine je prava gozdna zakladnica Avstrije in večina ljudi tam dobiva dohodke v povezavi z lesom oziroma predelavo lesa. To je mogoče videti v lesenih balkonih, lepo izrezljanih stebričkih, številnih lesenih mostovih, od katerih tudi dva nista enaka, rezljanih znamenjih ob cesti ...

Ob poti je za ogled zanimivih tudi več cerkva, samostanov, ruševin in gradov, a se jih popotnik počasi naveliča. V Murauu smo se ustavili samo na pivu in kebabu, nato smo odhiteli naprej po ozki dolinici ob ozkotirni železnici do mesteca Frojach v Schmalspurbahnmuseum, kjer so razstavljene lokomotive in vagoni še iz cesarjevih časov (obisk samo ob predhodni najavi). V Judenburgu priporočam vzpon na glavno mestno znamenitost, 76 m visok zvonik iz 15. stoletja. Ob našem obisku so ga ravno prenavljali, tako da smo bili z vrha prikrajšani za lep razgled po okolici. Mesto je znano tudi po uporu vojakov ob koncu prve svetovne vojne. Cilj naše druge etape je bil otoček na Muri blizu Zeltwega z idiličnim kampom v bližini znanega dirkališča, kjer so še pred nekaj leti prirejali dirke F1. Glede na to, da smo »zbrcali« 130 km v sončnem vremenu, se nikakor nismo dovolj naužili hladnega piva, ki ga je lastnik prodajal za en (1) €.

Formula 1 in pivo

Naslednji dan smo začutili mišice, za katere dotlej nismo vedeli, vendar sta nam bila naklonjena vsaj dokaj oblačno vreme in zmerna temperatura. Na vsak način smo hoteli odpeljati en krog po znamenitem avstrijskem ringu A1, vendar bi morali kolesa zvleči čez dve visoki ograji, proga pa je na enem mestu sploh prekinjena. Zdaj ljubitelji motošportov in sponzorji dirk že nekaj let bijejo bitko z okoliškimi prebivalci in okoljevarstveniki o ponovni oživitvi in obnovi dirkalne steze, vendar je vse skupaj še na mrtvi točki. V Sachendorfu so nas zamikale konjske stave, vendar nobeden ni imel poguma oziroma denarja za ta »špas«, kaj šele izkušenj s konjskimi stavami.

Hiteli smo naprej do Leobna, kjer sta pivovarna Gösser in muzej o pivu. Ob sobotah in nedeljah obhodi po pivovarni niso mogoči, kar pa nam ni preprečilo pokušanja znanega avstrijskega piva po okoliških pivnicah. Prevedrili smo tudi edino deževno ploho na celotni poti od izvira do meje. Pozneje je mokra cesta terjala davek dveh padcev in odstop enega člana zaradi zvitega zapestja. Tokrat je spremljevalno vozilo zelo pripomoglo k hitri rešitvi težav.

Ves čas od začetka ture do naslednjega mesta Brück an der Muhr smo se vozili proti vzhodu, tam pa Mura zavije proti jugu, skozi ozke soteske v smeri Panonske nižine. Pri Mixnitzu si je obvezno treba ogledati najlepšo, dobro opremljeno in zavarovano sotesko s prelepimi slapovi – Bärenschützklamm. Zvečer smo blizu Frohnleitena našli prijaznega domačina, ki nam je odstopil počitniško prikolico s predprostorom, da smo po 110 km lahko skuhali testeninsko večerjo in začeli nabirati moči za naslednji dan.

Kulturno izobraževanje

Zadnja etapa je bila zopet sončna, a tudi najkrajša, samo 90 km do Spielfelda po slovensko Špitala. Malo pred Gradcem je v bližini mesteca Gratwein zanimiv muzej na prostem – Osterreichisches Freilichtmuseum. Na ogled so postavljene vse značilnosti za vsako avstrijsko pokrajino posebej. »Prebivalci« nazorno prikazujejo običaje, življenje in arhitekturo avstrijskih dežel od 6. stoletja naprej.

Ideja o muzeju na prostem izvira iz 19. stoletja iz Skandinavije. Idejo o ohranitvi starih običajev, načina življenja in arhitekture je uresničil Šved Hazelius Arthur na otočku Djurgaarden blizu Stockholma. V Avstriji je pionir muzejev na prostem Rudolf Meringen z idejo o letalskem muzeju na prostem, vendar se ideja ni uresničila za časa njegovega življenja. Tri leta po njegovi smrti, leta 1970, so na čelu z glavnim načrtovalcem Victorjem Herbertom Pöttlerjem na obsežnem 65 hektarjev velikem območju odprli prvi avstrijski Freilichtmuseum v mestu Stübing pri Gradcu in spada med deset največjih in najimpresivnejših muzejev na prostem v Evropi. V vseh letih obstoja ob podpori in tesnem sodelovanju vseh avstrijskih zveznih dežel stalno dopolnjujejo in širijo muzej. V pristojnosti ima tudi pomembne naloge, kot so zbiranje, ohranjanje, restavriranje, dokumentiranje in nabava predmetov v povezavi z avstrijsko kulturno dediščino. Razstavljenih je 96 originalnih kmečkih hiš z vseh območij Avstrije, na ogled je kolekcija tradicionalnih vozil, oprema in kmečki pripomočki, vseskozi potekajo prikazi dela in življenja na kmetijah, organizirajo tudi vodene programe za šolarje, starejše in zaključene skupine.

Za samo mesto Gradec je potreben ves dan za obisk vseh znamenitosti; mi smo si ogledali samo umetni otok Murinsel, ki ga je po ideji Roberta Punkenhoferja zasnoval newyorški umetnik Vito Acconci; Kunsthaus, ki s svojo podobo izstopa od preostalih zgradb, in Uhrturm na vzpetini nad mestom, s katerega je lep pogled nad celotnim mestom in okolico. Vse dni kolesarjenja do Gradca smo sicer srečevali kolesarje, vendar se je od tod naprej število postoterilo; mesto Gradec ne slovi zaman kot mesto, ki je najprijaznejše za kolesarje. V senci topolov in prijetnem hladu se pot vseskozi vije ob že kar precej široki Muri mimo prijazno urejenih vasic. Povsod je mnogo okrepčevalnic s pijačo in gostiln z dunajskimi zrezki. Pot do slovenske meje mine kar prehitro, nihče tudi nima težav z razbolelo zadnjico ali pomanjkanjem kondicije; zdi se da noge vrtijo kar same.

Članek je objavljen v reviji Svet & ljudje, št. 129–130.

Fotogalerija vsebine

Ob poti je za ogled zanimivih tudi več cerkva, samostanov, ruševin in gradov.

Pri Sticklerhütte, Koči pri izviru, se začne precej močvirnato območje, kajti sredi maja je čudovita pokrajina še precej zasnežena.

Tamkajšnji del pokrajine je prava gozdna zakladnica Avstrije in večina ljudi tam dobiva dohodke v povezavi z lesom oziroma predelavo lesa.

Utrujeni smo začutili mišice, za katere dotlej nismo vedeli, vendar sta nam bila naklonjena vsaj dokaj oblačno vreme in zmerna temperatura.

Umetni otok Murinsel, ki ga je po ideji Roberta Punkenhoferja zasnoval newyorški umetnik Vito Acconci.