Plaža v narodnem parku Cahuita

»Kostarika je prava stvar: valovi, toplo morje, poceni pivo in poceni mrhe (chicas), saj veš, kaj mislim,« mi je smeje dejal mladenič, medtem ko sem čakal pri blagajni samopostrežnice v Jakotu, deskarski meki Kostarike. Pri tem je srkal pivo, ki ga je odprl kar v trgovini, in grizljal čips iz dvokilogramske vrečke. »Se vidimo zvečer.«

Gifo, nekoč živahno pristaniško mestece, je do danes ohranilo vsaj nekaj duše, kot pravijo ticosi, domačini. Konec devetdesetih je bil Golfito odskočna deska bogatih lastnikov jaht za globokomorski ribolov, predvsem mečaric in velikih tun, zdaj pa so ga že prehitela severnejša mesta s turističnimi zmogljivostmi. Svoje so dodala tudi vedno številčnejša zavarovana območja z omejenim gibanjem in izredno biotsko raznolikostjo – eno največjih v Srednji Ameriki – ter visokimi kaznimi za kršitelje. Velika oddaljenost od glavnega dogajanja za turiste je pripomogla k vnovični rehabilitaciji nekaterih živalskih vrst, tudi velikih mačk – jaguarjev in pum. Prebivalci Golfita sprejemajo »umiranje turizma« z mešanimi občutki.

Na klepetu

Zvečer smo v Golfitu in končno imamo spet nekaj miru. Preden zaspim, premlevam dogodke zadnjih dni in obiska mest vzdolž pacifiške obale, cilja večine turistov. Montezuma, Jaco, Dominical. »To ni zame,« rečem Zali, medtem ko pripravljam stvari za zgodnji treking po pragozdu. »Upam da bo ta pravi – ne sprehod po tlakovanih potkah, kakršnega smo imeli predvčerajšnjim,« potoži Zala. »Bo, boš videla,« odvrnem. Zunaj se ulije in ob škrebljanju dežnih kapljic takoj zaspiva.

Po celodnevni džungelski hoji z Albertom, lastnikom hotelčka, izmučen srkam večerno kavo. Možakar petdesetih, aboridžinskega videza, kot sam pravi. Na licu ima vidno brazgotino. »Nož. Mlad sem bil precej divji,« pravi. »Veliko sem pil, a zdaj nič več,« poudari in pomenljivo pogleduje soprogo, priletno gospo, ki se nedaleč vstran pozibava v železnem gugalniku. »In vaši sorodniki?« vprašam po spoznanem dejstvu o indijanskem izvoru. »Odselili. Nekaj jih še živi zgoraj,« pokaže proti hribovju. »Kakih sto. Drugi so odšli. Ni dela. Quepos, Dominical, največ v San Jose. Le Jorge in jaz še vztrajava v Golfitu, drugi so prišleki – gringosi. Prodali so zemljo in zdaj delajo tam. Za tujce. Jaz nisem hotel oditi, se ne prodam!« povzdigne glas in se potrka po prsih. »No, no!« ga ostro prekine soproga. »Da te ne bo razneslo od domoljubja!« cinično doda. Alberto zamahne z roko: »Vse so pokupili, bogatuni s severa,« navrže. »In danes? Poglej, kje smo,« nadaljuje. »Čistilke, sobarji. Samo Alberto ne!« temperamentno zaključi in vklopi televizijo. Zahvalim se za kavo in odidem.

Plaža vseh plaž

Nacionalni park Santa Rosa zavzema dobrih 38 000 ha in leži severno od Liberije na severu države. Zaradi dokaj težkega dostopa ga je najbolje obiskati z najetim vozilom. Suhi obalni pragozd se razteza vzdolž celotne obale oz. pokriva skoraj celoten park. Ljubitelji neokrnjene narave bodo prišli na svoj račun. Tam ni gneče – v nasprotju z večino preostalih kostariških nacionalnih parkov; tudi v visoki sezoni, od decembra do maja (sušno obdobje), je ni. V gostem podrastju srečamo več vrst divjadi, opic, številne vrste (tudi endemičnih) ptic in plazilcev. Po označenih poteh se lahko gibljemo sami, kampiranje je dovoljeno le na nekaj redkih mestih. Po telefonu si priskrbimo prenočišče pri čuvajih. Obisk obalnega območja je dovoljen le v času sušnega obdobja. Preostanek leta so plaže zaprte za obiskovalce zaradi želv, ker tam odlagajo jajca, pa tudi dostop je skoraj nemogoč, saj je v sušnem obdobju za dostop do plaž potrebno terensko vozilo s štirikolesnim pogonom in precej vozniških izkušenj.

»Pazi!« zakričim in Zala nervozno stopi na zavoro. Izstopim iz avta in si ogledujem veliko skalo na levi strani ceste in prepad na desni, če bi sploh lahko rekli tako! »Vsi ven,« rečem sopotnikoma. Obtičali smo na najbolj neprimernem mestu – v suhi strugi hudournika, le 200 m oddaljeni od kampa na obali. Zala vsa potna po polžje in z našo pomočjo prepelje nevarni del. Šlo je za las. Še prehod rečice in po dobrih treh urah (prevoženih 7 kilometrih) si oddahnemo. »Na to se pije,« reče Zala in odpre pločevinko. »Sem pričakovala slabo cesto in brezpotje, ampak tole ...« »Gor bo lažje,« smeje pripomnim in začnem postavljati šotor.

Zvečer smo si enotnega mnenja: Playa Naranjo je plaža vseh plaž. Ker je težko dostopna, jo obiskujejo le (redki) deskarji. Witches Rock je ogromna skala, otok, na severnem delu plaže in hkrati ikona za deskanje na tamkajšnjem delu. V kampu spoznamo še brazilski par in trojico Italijanov.

Ponoči nas prebudi trušč. Smeti, ki smo jih v plastični vreči obesili na vejo, so pritegnile pozornost družine (kakšnih dvajsetih) rakunov. Posvetim z baterijo in se umaknejo, a ne pomaga. Treba je vstati in smeti odnesti v avto kakšnih sto metrov vstran. V stometrskem obalnem pasu vožnja ni dovoljena, tudi parkiranje ne. Zjutraj pobiramo preostale razsute pločevinke ob radovednih pogledih legvanov, ki lovijo prve sončne žarke. »Vsaj ti ponoči spijo,« rečem Zali, ki boža kužka, mešančka, last para iz Brazilije. »No wind - no wawes,« pravi Manuela in odideta. Pogledam po kampu. Ostali smo sami, tudi Italijanov ni več. Premajhni valovi – slabo deskanje. »Pura Vida! To! » zakličem in stečem proti valovom.

Sproščeno do konca

Zaspano mestece Cahuita privlači »odklopa « željne popotnike. Karibski pridih je opazen na vsakem koraku. Kraj, ki je hkrati vstopna točka v istoimenski nacionalni park, in dnevni turisti iz Puerto Vieja, sosednjega turističnega centra, so redni gostje. Zvečer se naval turistov (predvsem evropskih, v nasprotju s »surfersko« pacifiško obalo, kjer prevladujejo Američani) konča in povrne se domače vzdušje.

Pozor, krava na cesti - prometni znak, ki je v Sloveniji izgubil pomen, je tam realnost. 

Ob koncu kostariške odisejade, kot smo jo poimenovali, in prevoženih 2130 kilometrih si privoščimo štiridnevni odklop. »Mikro Amsterdam, vendar še bolj sproščeno,« se pošalim ob pogledu na domačine, ki posedajo pred vrati skromnih hišk. Zvečer naju z Zalo povabijo na reggae night v bližnji barček. Benji, prodajalec sadja, plača pivo. Pogovarjamo se o vsakdanjih stvareh, deželi in težavah. »Dober večer,« gostitelj pozdravi starejšega možaka v beli srajci s klobukom. »Walter,« reče. »Walter Ferguson je naš karibski Bob Marley,« pravi. »Bori se proti vdoru turizma, amerikanizaciji,« nadaljuje Benji. »Samo poglejte, kaj se je zgodilo z nami (črnci), potomci sužnjev. Res je standard zdaj boljši, pravijo nam srednjeameriška Švica, a za kakšno ceno? Kaj pomagajo nacionalni parki, če pa kmetje nimajo dovolj obdelovalne zemlje! Nekaj zelenjave moramo pojesti, kot domačin pa ne smem bivati v hotelu tujega lastnika, ker je rezerviran za tuje turiste!« se razhudi in spomnim se pogovora z Albertom. Pri tem nervozno preloži kitke las, ki so mu zaradi razburjenja padle na oči. Spremenim temo pogovora, a grenak priokus ostane. Konec koncev sva tudi z Zalo turista.

Članek je objavljen v reviji Svet & ljudje, št. 129–130.

Fotogalerija vsebine

Cahuita ne potrebuje množičnega turizma.

»Laj Pumas«, azil za pohabljene živali – slepi jaguar

Srečanje v divjini

Tradicionalne gare – zaščitni znak podeželja, ki ga v Kostariki uporabljajo le še na paradah za turiste.

Dan potem

Prenočišč (cabinas) je povsod dovolj.