Pot je dobila ime po vsestransko dejavnem kamniškem planincu, predsedniku Planinskega društva Kamnik, vodji gorske reševalne službe in krajinskem slikarju Maksu Koželju.

Kamniški vintgar, kot se je nekdaj imenovala Koželjeva pot, je od leta 2008 povsem obnovljena planinska pot. Zdaj je del trase označen kot učna pot. Koželjeva planinska pot je posvečena 115. obletnici ustanovitve prve podružnice Slovenskega planinskega društva, ki so jo Kamničani ustanovili že davnega leta 1893.

Srednjeveško mesto Kamnik stoji tam, kjer je bilo nekdaj veliko jezero, ki je pozneje predrlo breg med Malim in Starim gradom ter se razlilo po ravnem polju. Mesto obdajajo griči s cerkvicami in gradiči, v ozadju pa ga objemajo veličastne Kamniške planine, izpod katerih žubori reka Kamniška Bistrica. Mesto je privabljajo turiste že konec 19. stoletja. V tistem času je bilo znano po Kneippovem zdravilišču, z vzpostavitvijo železniške povezave z Ljubljano leta 1890 pa se je povečal tudi obisk slikovitih kamniških vrhov. V žametaste pumparice in volnene zanke odete prvotne planince je pot sprva vodila kar po glavni cesti ob Smodnišnici, zaradi dolgega betonskega zidu imenovani Ob Kitajskem zidu.

Ideja o povezavi Kamnika s Kamniško Bistrico s pešpotjo je bila uresničena šele po prvi svetovni vojni. Poti in galerije so bile odprte 27. junija 1927. Pot je vodila od Smodnišnice po levem bregu reke Kamniške Bistrice do mostu v Stranjah. Od tam se je pot nadaljevala ob desnem bregu kristalno bistre vode, na kar nakazuje že samo ime reke. Pot je vodila skozi vas Zagorico in Županje Njive do Iverja (458 m). Od tam je vseskozi potekala ob vodi do soteske Predaselj (580 m), kjer se je bohotil veličasten slap, ki je nastal okoli leta 1890. Oktobra leta 1952 pa je velika količina vode v strugi s svojo rušilno močjo odnesla zagozdeni les v dolino in slapa ni bilo več. Ostal je kanjon ali soteska, ki s svojimi strmimi stenami nudi lep pogled na hudourniško reko.

Proti smaragdnemu izviru reke

Hrupnemu vsakdanu ubežimo po prenovljeni poti in se zapeljemo proti dolini Kamniške Bistrice. Na Iverju na levi strani cestišča je dobro viden napis Koželjeva pot, ki pohodnike vabi čez lesen most, kjer na desni strani brega reke pustimo vozilo. Na začetku širok makadam nas vodi prek Hudega polja, kjer se dvigne v klanec do stare lovske poti. Po tej poti se spusti do Malega grabna. Po stari trasi ob vznožju širokega grabna nadaljujemo do Ribje peči. Na tistem mestu so v prejšnjih časih vodile galerije nad strugo Bistrice, dandanes pa se po stopnišču lestve vzpnemo na Ribjo peč in se nato spustimo na cesto, ki vodi v dolino Korošice. V drugi smeri vodi čez most cesta do žičnice na Veliko planino, znano predvsem po planšarskem naselju s svojevrstno arhitekturo v širšem evropskem prostoru. Koželjeva pot se tod spusti proti strugi Bistrice preko potoka Korošica in v lahnem valovanju prispe do kanjona ter se vzpne do naravnega mostu. V tistem delu se lahko v vseh letnih časih po stopnišču približamo hladni strugi.

Mrzel kraški izvir v obliki obrha 

Po levem bregu nadaljujemo pot ob kanjonu in nato zavijemo proti cesti. Po stari Bistriški cesti se nato spustimo do malega izvirka, sto metrov nad njim pa se pot razcepi. Desni krak vodi na avtobusno parkirišče in k planinskemu domu v Kamniški Bistrici (601 m). Dom stoji poleg izvira Kamniške Bistrice. Močan in tudi poleti zelo mrzel kraški izvir ima obliko obrha. Ob njem si lahko ogledamo obnovljeno kapelico, pred domom pa stoji spomenik Valentinu Slatnerju - Bosu, bistriškemu gorjanu, plezalcu, gorskemu reševalcu in lovcu. Levi krak križišča vodi k lovski koči Pri Jurju, kjer se lahko okrepčamo in odpočijemo. Lahko pa še naprej raziskujemo čudovit svet, obdan s strmimi skalnimi stenami. Lastnik koče z veseljem pokaže pot, ki vodi do nekaj 100 metrov oddaljenega Plečnikovega lovskega dvorca, priljubljenega zatočišča nekdanjega voditelja SFRJ, J. B. Tita.

Plečnikov lovski dvorec

Če se ne želimo peš vrniti na izhodiščno točko pohoda, se lahko nazaj zapeljemo z avtobusom in izstopimo v bližini gostišča Pri gamsu, od koder je le nekaj deset metrov južneje do mostu oz. začetka naše poti. Lahko pa uberemo krajšo različico in se spustimo na Koželjevo pot nekje na njeni sredini. Poleg avtobusnega postajališča, ki je ob spodnji postaji žičnice, nas širok makadam popelje preko reke in nato desno na pot. Vrnemo se lahko po isti poti. Parkirišč je dovolj, prav tako je ob spodnji gondolski postaji urejeno postajališče za privržence avtodomov. Vredno si je vzeti čas in podrobneje raziskati dolino reke Kamniške Bistrice z okoliškimi vrhovi. Še posebno v času poletne vročine, ko nas dolina prijetno osveži.

Celotna pot je dolga 8 km in jo z nepretirano hitro hojo prehodimo v dveh urah in pol.

O dolini Kamniške Bistrice

Ena najlepših alpskih dolin, ledeniško preoblikovana dolina Kamniške Bistrice, je obdana z južno stranjo visokogorskega grebena Grintovcev. Na nadmorski višini 600 m je tod kraški izvir istoimenske, 33 km dolge reke. V 18. stoletju je bila v dolini fužina s plavži in kovačijami, poleg tega je bilo tod razvito oglarstvo. S prenehanjem teh dejavnosti sta se ob širnih gozdovih razvijala gozdarstvo in lov. Dandanes je dolina redko poseljena, vse več pa je dnevnih obiskovalcev, pohodnikov, kolesarjev, plezalcev in vseh drugih, željnih doživljanja prvinske alpske pokrajine.

Reportaža je objavljena v reviji Svet & ljudje, št. 128.

Fotogalerija vsebine

Na nekaterih delih se pot tesno približa bobneči vodi.

Cvetlična barvitost Koželjeve poti

Dom v Kamniški Bistrici (601 m) je sedanjo obliko dobil daljnega leta 1929. Odprt je vsak dan v tednu, razen v ponedeljek.