V narodnem parku Isalo se lahko kopate v kičasto lepih oazah.

Madagaskar, velik svojstven otok v Indijskem oceanu, ne pušča nikogar hladnega. Tu pridejo na svoj račun ljudje, ki jih vznemirjajo pestrost in nenavadnosti našega planeta.

Na najvišji točki prestolnice Antananarivo je kraljičina palača in lep razgled na mesto. Naš malgaški spremljevalec nas takoj opozori, da ne smemo kazati s prstom, ker je to »fady«, torej nespoštljivo do prednikov, predrzno in celo nevarno. Še danes kažem na stvari ali ljudi z upognjenim kazalcem. Tu slišimo srhljive zgodbe o kraljici Ranavaloni iz časa prevlade kraljestev Merina v 19. stoletju. V tridesetih letih vladanja je izredno barbarsko pobila kar četrtino domačega prebivalstva. Obtoženci so morali pojesti ogabno mešanico piščančje kože, riža in strupenih semen lokalnega grma. Če so jo izbruhali in preživeli, so jih spoznali za nedolžne, a večina je podlegla. Ugonobila je tudi kar nekaj svojih ljubimcev.

Zgodovino poslušam le z enimi ušesom. Nekako povzamem, da kolonialisti na Madagaskarju niso imeli prav lahkega življenja. Domačini so z veseljem izkoristili njihovo tehnologijo in znanje, sprva Angležev, pozneje Francozov, a so se jim nenehno upirali. Pod Francozi so vseeno ostali skoraj 40 let. Konec petdesetih let minulega stoletja je Madagaskar končno postal republika in dobil prvega malgaškega predsednika. Njegova neodvisnost pa je ponavljajoča se zgodba o revščini, državnih udarih in predsednikih dvomljive poštenosti, ki pa jih Malgaši radi ponovno izvolijo. Še danes prihaja do nemirov. Kaže, da so politiki povsod po svetu enaki: za velikimi obljubami o boljšem življenju skrivajo uresničevanje lastnih interesov.

Po lekciji zgodovine se iz predela palač po vegastem betonskem stopnišču spustimo v mesto, kjer prebivajo običajni ljudje. Na cvetlični tržnici se stojnice šibijo od teže barvitega tropskega cvetja, malo naprej pa naletimo na prve malgaške obrtne umetnine iz prelepe svile. A to je le vrh ledene gore. Na poti po otoku me čakajo še cekarji, leseni izdelki, nakit iz semen rastlin, izdelki iz zebujevega roga … sama čudovita ročna dela.

In hvala Francozom za odlično hrano. Nekateri obiskovalci prihajajo na Madagaskar na gastronomske počitnice, tako da krožijo med odličnimi restavracijami prestolnice. Sama to težko razumem, saj marsikje neprijetno zaudarja, recimo na sprehodu iz spodnjega v osrednji del mesta, kjer so luksuzni hoteli, trgovine in zlatarne. Kruto dejstvo tretjega sveta: največji blišč in največja beda si stojita ob boku. 

Nekoč je bilo ljudstvo, ki je živelo na smetišču v predmestju prestolnice. Slovenski misijonar se z njegovo usodo ni mogel sprijazniti. Na smetišču je znameniti Pedro Opeka zgradil komunalno opremljeno vas in odprl kamnolom, kjer jim je našel delo. Danes živijo v zidanih hišah, delajo v kamnolomu in hodijo v šolo. Tisoči čakajo na seznamu, da bi bili sprejeti v vas. Prizor, kako v kamnolomu otroci po šoli z golimi rokami in malim kladivom drobijo kamenje in so pri tem nadvse srečni, saj zaslužijo približno en evro na teden, me vseeno ne navduši preveč. Vendar je veliko lepši kot tisti iz mesta. Sestradani in razcapani malčki te spremljajo kot senca, upajoč na kos kruha, stare obleke ali drobiž.

Skoraj vsak kilometer poti skriva presenečenja, saj življenje poteka predvsem ob cesti. Na stojnicah ponujajo tropsko sadje, tako sočno in okusno, da se sprašuješ, ali si sploh kdaj prej res jedel ananas, banane, mango. Za evropsko ceno enega manga jih tu kupiš pet kilogramov. Tudi povsem običajno koruzo pripravijo tako, da si oblizneš prste. Prvič pa res poskusim »jack fruit«, ogromno bodičasto zadevo, ki jo trgajo na manjše kose. To je plod kruhovca, drevesa, ki tako bogato obrodi, da lahko daje kruh celi vasi.

V neki vasi na poti proti jugu se ustavimo, da si ogledamo ročni postopek izdelave aluminijastih loncev iz rabljenih pločevink. V vegasti baraki strmimo, ko bosonog moški v kratkih hlačah in rokavih brez očal, rokavic ali česarkoli dela z vrelim aluminijem. Na ulici doživimo tudi pravi babji pretep. Kričanje, cukanje in odrivanje se kmalu poležejo. Kaj se je zgodilo?! Naš šofer in vodič samo gledata v tla in ne rečeta nobene. »Fady« je govoriti o težavah drugih.

Šopek nasmejanih otrok sredi vrveža na tržnici. Plastenka je tu pravo bogastvo.

Še eno posebno doživetje je obisk sejma ali tržnice v kakšnem manjšem kraju. Dobrodošlo je imeti dober želodec, saj meso recimo sredi poletne vročine ponujajo na lesenih stojnicah, prosto dostopno rojem muh. Ali pa ženske, ki v roki ponosno držijo zvijajoče se ličinke neke žuželke, ki jih prodajajo kot specialiteto ... Vendar si vselej deležen toplih nasmehov radovednih otrok ali prijaznega kramljanja ob pitju dobre kave iz okrušenega emajliranega lončka in okušanju odličnih riževih muftijev. 

Kjerkoli se ustavimo, za avtobusom priteče skoraj vsa vas, največ je vreščečih otrok. Že en sam pogled odraslega je dovolj, da se disciplinirano postavijo v vrsto in mirno čakajo. Nemogoče je vsem ustreči, čeprav si od doma pritovoril na kilograme kemičnih svinčnikov, bombonov, starih oblačil, vzorcev mila … V bistvu pa so oni bogato obdarili mene. Naučili so me vljudnosti, potrpežljivosti, ljubezni do prednikov, spoštovanja avtoritete, molčati o tujih težavah ter delavnosti in skromnosti. Naučili so me, kaj vse je lahko sreča.

Madagaskar, bogastvo najrevnejših, 1. del

Reportaža je objavljena v reviji Svet & ljudje, št. 138.