Za Komižo je Nikolajev god še posebno pomemben.

Praznik sv. Nikolaja Potnika, nam znanega kot sv. Miklavž, praznujejo v Komiži na Visu na poseben način. Zažiganje starih lesenih bark privablja prebivalce z vsega sveta. Korenine mnogih od njih so prav od tod.

Pozno popoldne, ko se je nad Split že spuščal mrak, se je na pol prazen trajekt odpravil na pot proti Visu. Rutinsko je zapeljal skozi Splitska vrata, pozdravil svetilničarja iz Ražnja ter zaplul v noč. 'Barbe' so se zbrali ob šanku in si z 'bevandami' krajšali milje po nemirnem zimskem morju, starejše domačinke, oblečene v črno, pa so kramljale in opazovale šoferja, ki je dremal v salonu. Tipični melanholični dalmatinski zimski večer med valovi odprtega morja.

Le dva potnika se nista vklopila v to dogajanje. Fotoaparati in Lonely Planet so ju poleg uglajene obleke izdali, da sta več kot očitno turista. »Hi, we are from States,« bi ju, tudi če ne bi povedala, izdal naglas. Gregory in David nista bila običajna upokojenca, ki si krajšata čas po Evropi. Gregory že od svojih srednješolskih let dalje proučuje družinsko deblo in na jesen življenja se je odločil, da obišče rodni kraj svojih prednikov – mestece Komižo na Visu. »Kot otroci smo vedno praznovali komiško noč v čast sv. Nikolaju, zavetniku Komiže. Bil je to prav poseben praznik tudi za nas na drugi strani Atlantika,« sta mi tujca na krovu razložila, zakaj sta tu. Za Komižo je komiška noč res velik dan, takrat se zbere množica ljudi z vsega sveta, ki se poklonijo zavetniku Komiže. To je torej res najboljši čas za odkrivanje svojih korenin.

Enkrat ribič, za vedno ribič

Po dolgem proučevanju družinskega debla sta Američana, bratranca, ugotovila, da njun priimek izvira prav iz Komiže na Visu. Felando, kot se pišeta, oziroma Felanda in Filanda je priimek, ki je v Komiži še vedno živ. Gregoryjev dedek Augustin jo je, kot je povedal njegov vnuk, s katerim smo zdaj družno pluli proti Visu, zapustil leta 1904, emigriral je v Združene države. Tako kot mnogo njegovih rojakov v tem času se je tudi on podal v obljubljeno deželo. Zlasti veliko jih je odšlo v San Pedro, pristanišče Los Angelesa v Kaliforniji, kjer so zaživeli novo življenje. Ohranjali so običaje, svoj značilni jezik in ribiško tradicijo.

V San Pedru so tako Komižani ustanovili močne ribiške centre, podobna središča Komižanov pa so nastala tudi v Južni Ameriki. Razlog za izseljevanje v začetku 20. stoletja je bil v glavnem bolezen trte, ki ji je sledila prva svetovna vojna, zaradi katere se jih je prav tako mnogo izselilo v Ameriko. Izseljevanje pa sta povzročili tudi druga svetovna vojna in njene posledice ter vojaška izolacija otoka.

Komiža je kraj, kjer se je rodilo ribištvo vzhodne obale Jadranskega morja. Komiški ribiči so z barkami gospodarili v Jadranskem morju in trgovali z ribami s sosednjo obalo, kot izseljenci pa ustanavljali ribiška središča na zahodni, pacifiški obali Amerike. Obstoj mesta je še danes povezan z ulovom rib. Tako si Komiža 'lasti' sosednje otoke Biševo, Palagruža, Svetac ter Brusnik in Jabuko, otočka vulkanskega porekla. Ves komiški akvatorij je bogat s plavo ribo. Okoli Jabuke so lovišča tune, Palagruže se je prijelo ime modra njiva, tod pa je bogat tudi ulov rakov, jastogov in kakovostne bele ribe. Komiža, ki ima danes okrog 1.700 prebivalcev – največ je upokojenih ribičev –, jih je imela včasih veliko več, v času Avstro-Ogrske monarhije naj bi tu živelo celo več kot pet tisoč ljudi.

Sporočilo ognja

V vetrovnem in vlažnem decembrskem večeru nas je po rodeu z valovi pričakalo mesto Vis, v grških in romanskih časih znano kot Issa. Ko smo pripluli, sta se Američana izgubila med stare zidove ozkih ulic. Pot proti Komiži, našemu skupnemu cilju, bosta, kot sta rekla, nadaljevala naslednji dan, sam pa sem kar takoj odšel dalje. Pot do deset kilometrov oddaljenega cilja, ki se leži v globokem zalivu na zahodni obali otoka, je bila kratka – skoraj nova cesta, ki povezuje Vis in Komižo ter vodi prek prelaza Svetega Mihovila, ne vzame prav veliko časa. Kmalu se je pred mano kot okrašeno božično drevesce razprostrlo mestece, ležeče ob vznožju sorazmerno visokega hriba. Značilno mediteransko ozke ulice in stare kamnite hiše so bile že praznično okrašene, vonj po sveže pečenih sardelah, zaščitnem znaku Komiže, je napovedoval praznično vzdušje. Pred vrati je bil za mestece praznik vseh praznikov, god sv. Nikolaja Potnika. Morjeplovci vsega sveta slavijo sv. Nikolaja – nam bolj znanega kot sv. Miklavž – kot svojega zaščitnika, in ni jih malo, ki njegovemu godu posvečajo večjo pozornost kot svojemu rojstnemu dnevu.

Za Komižo je Nikolajev god še posebno pomemben. V čast zaščitnika mesteca pred Mustrom, komiško cerkvijo, na grmadi sežigajo lesene barke. Obredno sežiganje bark ni le verski, temveč tudi kulturni običaj. Vse se je začelo 6. decembra 1997, ko je bila splovljena gajeta falkuša (avtohtona hrvaška jadrnica, ki je imela tudi vesla) z imenom Comeza-Lisboa, kar je pomenilo simboličen začetek Svetovne razstave EXPO 98, ki je leta 1998 potekala v Lizboni. Tedaj so na god sv. Nikolaja zažgali prvo žrtveno barkačo. Sporočilo ognja je bilo jasno – ogenj ne pomeni le konca, temveč tudi začetek nečesa novega, novo kreacijo.

Obred se začne že dan prej, ko s traktorji privlečejo stare lesene barke po vznožju hriba do Mustra. Vsakemu lastniku barke je v čast, da lahko njegova dotrajana lesenjača zgori na grmadi pred množico obiskovalcev z vsega sveta. Poleg procesije se na dan sv. Nikolaja Potnika v Komiži dogaja še vrsto stvari. Najbolj atraktivna je verjetno regata samotarjev. Skiperji se z jadrnicami v solo izvedbi podajo po poteh starodavnih gajet falkuš. Regata je spomin na verjetno prvo regato na vzhodnem Jadranu, ki je potekala iz Komiže do Palagruže, ki je kot 'modra njiva' pomenila Komižanom obstoj. Da so si na njej lahko zagotovili najboljša mesta za lov, so razvili jadra oziroma v brezvetrju veslali na ta čudovit divji otok. V spomin na to regato preživetja je v zimskem in nič kaj prijaznem vremenu organizirana ena izmed najbolj zahtevnih regat na Jadranu – 'regata za samce'. Za tiste, ki se ne podajo v boj z morjem, pa ostane najbolj nori komiški večer v letu. Na ulicah se peče ribe in toči vino. Toči pa se v potokih, in sicer – kar tujce z vsega sveta, ki se praznika udeležijo, najbolj preseneti – zastonj. O posledicah tega ni težko ugibati …

Ali sta Gregory in David prišla v stik s svojimi komiškimi koreninami, ne vem, nisem ju namreč več srečal. Po burni, neprespani noči je pred komiško cerkvijo ostalo le pogorišče. Koliko časa bodo še sežigali lesene čolne, se mi je porodilo vprašanje, ko sem gledal v dim, ki se je sukljal iz pepela. Tudi komiško pristanišče je namreč že dolgo polno plavajoče plastike.

Članek je objavljen v reviji Svet & ljudje, št. 134.

Fotogalerija vsebine

Priprave na žrtvovanje lesenih čolnov se začnejo že dan prej.

Vsak žrtvuje svoj čoln po svoje.

Ogenj pomeni konec ali rojstvo nečesa.

Procesija v čast sv. Nikolaju Potniku

Komiža je zrasla na sardelah.