Glavni trg na Montmartru že zgodaj dopoldne zasedejo slikarji.

V mesto ob Seni sem se vrnil skoraj 30 let pozneje in tistih nekaj dni stanoval le nekaj ulic stran od kraja, kjer sem v svojem otroštvu prebil nekaj tednov.

V sivem zimskem dnevu sem se sprehajal po Parizu in se počasi usmeril proti Montmartru. V eni tistih ulic pod tem gričem in v bližini slavnega – ali pa razvpitega – trga Pigalle sem iskal ulico, kjer sem kot šestletni fantič preživel dva meseca. Na mojo veliko srečo me starši takrat niso oddali v kakšen francoski vrtec z razvajeno pariško otročadjo, ampak smo se za vikende skupaj potikali po mestu in njegovi okolici. Med tednom smo hodili obiskovat mamo, ki je delala v stolpnici blizu Bolonjskega gozda, popoldne pa raziskovali ulice pod Montmartrom. Večkrat smo se v sivih poznojesenskih dneh po strmih stopnicah povzpeli tudi na ta pariški grič, od koder je bil razgled na lučke, ki so se zvečer prižigale po širnem mestu. Zdaj, po 30 letih, sem hotel doživeti isto zgodbo, isti pogled.

Ob sestopanju od Sacre Coeurja nazaj v mesto sem se spomnil, kako si je mama takrat zaželela, da me eden izmed risarjev na trgu na Montmartru portretira. Do končne izdelave slike je bilo treba iti dvakrat tja gor in pri miru sedeti v vlažnem sivem hladu prihajajoče pariške zime. Za nagrado sem potem dobil veliko merico kostanja, ki ga je ulični prodajalec ponujal le malo stran od našega stanovanja …

Kako pa je na Montmartru, ko se največ dogaja, danes? Bilo je jasno, da bo treba še enkrat gor. Ne zvečer, ampak čez dan, okoli poldneva in po možnosti za vikend, ko je tam največji vrvež. Zlovoljni obrazi Parižanov brez enega samega nasmeha in zamorjenost zaradi stavk in socialnih nemirov so me tiste sobote kar pognali nazaj na Montmartre. Pa se ti ljudje kdaj nasmehnejo, sem se vprašal, ko sem stopal proti cerkvi Sacre Coeur nekje na vrhu velikih stopnic. A tistega sobotnega dne se je sonce prebilo skozi sive oblake, ki so bili nekaj dni togo poveznjeni čez Pariz, in razsvetlilo marsikateri obraz obiskovalcev Montmartra.

Slikarji, karikaturisti in mojstri striženja obraznih profilov iz črnega kartona so že razprostrli svoje prenosne ateljeje po njegovem trgu. Tudi kavarnarji so hitro prinesli mize na plan in jih razpostavili pod prenosne plinske peči s pogledom na trg. »Caffe au lait« je bilo verjetno najpogostejše naročilo. Mimo trgovinic z znanimi plakati Toulouse-Lautreca, ki vabijo v hrame zabave pod Monmartrom, na obisk Moulin Rougea, Črne mačke in drugih pariških kabarejev, so se začeli prebijati turisti. Portretisti na Place du Tertre so vabili nove obiskovalce, nekateri so to počenjali še prav posebno na glas. S svojim fotoaparatom se nisem zdel ravno resna stranka, a nekaj umetnikov je poskusilo srečo tudi pri meni.
»Hej, gospod! Slika? Portret?«
Naredil sem se, da ne slišim.
»No, gospod?«
»Hvala, ne. Nimam denarja s seboj.«
»Ni problema. Vzamem tudi kartice.«
In je umetnik iz svoje torbe privlekel strojček za odčitavanje kreditnih kartic.

Čeprav sodi danes Montmartre v 18. okrožje na severu Pariza, pa nekoč ni bil sestavni del mesta. Zato na pariškem griču ni bilo mestnih davkov in vino je bilo tu precej cenejše. Tega pa je bilo na voljo več kot dovolj. Po vzpetini so se raztezali vinogradi, nune iz tukajšnjega samostana pa so pridelovale žlahtno kapljico. Od nizke cene vina do skoraj masovnega prihoda umetnikov na Montmartre je bil le korak. Pariški grič je postal znan po dekadentnih zabavah boemskih umetnikov in hkrati tudi glavni umetniški center mesta. V komuni, ki je tu obstajala v letih med 1904 in 1909, sta nekaj časa delovala Pablo Picasso in Amadeo Modigliani. Tudi Vincent Van Gogh, Henri de Toulouse-Lautrec, Camille Pissarro, Gen Paul in drugi umetniki tistega časa so sestavljali umetniške združbe, kot je bila npr. Les Nabis. Prav Gen Paul (Eugene Paul) je bil zadnji med boemskimi umetniki z Montmartra. Na njem se je leta 1895 tudi rodil, umrl pa je osemdeset let pozneje.

Toda Montmartre je igral pomembno vlogo že prej. Leta 1534 so se na njem zaobljubili Ignacij Loyola in sedem njegovih somišljenikov. Njihova prisega je pomenila ustanovitev novega meniškega reda jezuitov. Dobrih dvesto petdeset let zatem so revolucionarji v svojem zanosu hoteli preimenovati grič v Mont Marat, a se nova pogruntavščina ni prijela. Približno v času boemskih umetnikov (1876–1912) so na griču postavili veliko baziliko Sacre-Coeur (slo. sveto srce). S slovitim gričem pa je bil tesno povezan tudi Georges Clemenceau. Nekdanji francoski državnik je namreč svojo politično kariero začel kot župan Montmartra.

Vrvež na Place du Tertre je postajal vedno živahnejši. Žlobudranje turistov v mnogih jezikih je bila zvočna kulisa, v kateri so slikarji in risarji ustvarjali pred radovednimi pogledi obiskovalcev in objektivi malih fotoaparatov. Bog ve koliko digitalnih vsiljivcev je že prenesla gospa, ki je razstavila barvaste slike Eifflovega stolpa, ali pa je bil moj fotoaparat preprosto prevelik. »Prosim, ne več fotografirati,« je bila njena želja, nekateri pa so imeli pod razstavljenimi slikami kar tablice z enakim napisom.

Težje so se temu uprli »mobilni« risarji, ki krožijo v okolici in se jih še največ najde prav pred Sacre Coeurjem. Ti portretisti nagovarjajo obiskovalce in potem z bliskovito naglico upodobijo gospoda ali gospo, tudi otroke. Nisem se mogel otresti občutka, da so ti »prosti strelci« nižje na lestvici pomembnosti med tamkajšnjimi umetniki, ker nimajo svojega prostora na trgu, ki si ga lahko delita tudi dva slikarja. Predvsem pa mobilni risarji niso imeli čitalnikov kreditnih kartic in so sprejemali samo gotovino. Toda njihove stvaritve so takoj romale v roke portretirancev, medtem ko je bilo ustvarjanje »stacioniranih« slikarjev dolgotrajnejše, in zato predmet ocenjevanj turistov. Še največja reklama za umetnika je bila velikost gručice ljudi, ki se je zbrala za njegovim hrbtom. S pogledi na sliko in portretiranca ter pomenljivim kimanjem in tihim komentarjem je bližnje občinstvo ocenjevalo uspešnost likovne stvaritve. Tisti v bližnjih kavarnicah pa so se ob skopi toploti plinske peči in zimskega sonca pogovarjali bolj glasno. Mogoče se je tudi zato zdelo, da so dobre volje. V nasprotju z zamorjenimi, vsega naveličanimi junaki iz Houllebeqovih romanov, ki jih je bilo tiste dni samo spodaj v središču Pariza za kakšna dva milijona in pol.

Že skoraj pred davnimi leti – sredi sedemdesetih je bilo – sem, kot rečeno, šestletni fantič nekajkrat pogumno koračil na Montmartre. Bila je pozna jesen in vsakič, ko smo se povzpeli do vrha, je precej pihalo. In mrzlo je bilo tudi, to vem zagotovo. Dvakrat sem moral dolgo zmrzovati na stolu, da me je neka gospa – pod sliko se je podpisala kot Victoria – dokončala na svoj list papirja. Za potrpežljivo prenašanje mraza sem nazaj grede dobil veliko merico kostanja, ki ga je prodajal sivolasi gospod na vrhu naše pariške ulice. Tisti večer je bil ves Pariz nasmejan in vesel.

Zdaj, več kot 30 let kasneje, se mi je vse zdelo znano – trgi, ulice, stavbe, samo nasmeh Pariza, ki mi ga je takrat pričaral sveže pečeni kostanj, je izginil neznano kam. Namesto prijaznega mesta me je pričakala množica resnih, mračnih obrazov. Le otroci in dijaki so premogli nekaj sproščenosti. Že prvi dan me je pričakala stavka. Takšna, kot se za Francoze spodobi. Blokada mestnega centra, in zato pravi prometni kaos. Tristo tisoč zdravnikov in medicinskih sester ter drugih javnih uslužbencev je bilo na ulicah. »Socialna kriza. Gospodarska recesija. Ljudje so naveličani. Vse gre v maloro,« je rekel Laurent, pariški prijatelj.

Tudi zato sem komaj čakal na vikend, ko bom lahko vsaj na hitro spet pobegnil na Montmartre. Da vidim malo bolj vesele in zadovoljne ljudi. Saj bi morali takšni biti boemi, po katerih je Montmartre znan, ali ne? Malo sem že pozabil, kakšen je bil film Boemsko življenje, ki sem ga pred leti gledal v kinu. Morda je bilo to tudi dobro. Brez filmske oporne točke za primerjavo se mi je Montmartre zdel takšen, kakršen bi po moje moral biti. Drugačen. Na kratko – nad Parizom.  
 

Članek je objavljen v reviji Svet & ljudje, št. 138.

Fotogalerija vsebine

Lautrecov plakat za Črno mačko je še danes eden izmed najbolje prodajanih spominkov ne samo na Montmartru, ampak verjetno v vsem Parizu.

Natakar v enem izmed številnih – in ne prav poceni – lokalov na Montmartru.