Prav Bloke so nekoč že pisale smučarsko zgodovino in morda bomo lahko čez leta ugotavljali, da so jo pisale dvakrat.

Bloke oziroma Bloška planota so javnosti prav gotovo najbolj poznane kot zibelka smučanja. Tovrstni način gibanja je postal sčasoma zelo raznovrsten, tako da novodobni smučarji izrabljajo tudi moč vetra. Bloke so morda spet smučarska zibelka …

Vsak spodoben umetnik pisane besede, ki se loti škrabljati o Bloški planoti, poznani predvsem kot Bloke, ne pozabi omeniti, da je o znamenitih bloških smučarjih pisal že Valvasor v 17. stoletju. Tudi poznejšega prispevka filmarja Metoda Badjure o nekdanjih smučarjih iz tega dela Notranjske se ne spodobi prezreti. Glede na velike količine snega in mraz, ki sta bila od nekdaj značilna za te kraje, ki veljajo za bližnjim Babnim poljem za najhladnejše v Sloveniji, ne more biti presenečenje, da so se ljudje prav tu domislili načina, kako bi z lesenimi deščicami na nogah premagovali zasnežene razdalje. Njihova nadmorska višina, ki deloma pojasnjuje nizke temperature in velike količine snega, je za naše razmere dokaj visoka, od 720 do 800 metrov.

Bloška planota, območje, ki je poseljeno s 45 vasmi, leži na robu Notranjske, med Cerkniškim poljem ter Loško in Ribniško dolino. V te kraje se lahko pripeljemo iz vsaj treh smeri: iz Cerknice prek Bloške Police, iz ljubljanske strani lahko tudi prek Velikih Lašč, iz ribniške smeri pa prek Sodražice. Če sledimo oznakam za Novo vas, osrednje naselje na Bloški planoti, se je težko izgubiti.

Poleti zelena in pozimi pobeljena s snegom je Bloška planota pravi športni poligon. V zimskem času je še vedno najpopularnejši šport smučarski tek. Bloški teki, množično rekreativno tekmovanje smučarjev tekačev, privabijo vsako leto – če je le sneg, saj njegovo pomanjkanje v zadnjih letih celo tem krajem ne prizanaša – kakih tisoč tekačev in še vsaj toliko radovednežev. V zadnjem času pa Bloke postajajo vse bolj tudi poligon za hitrejše premikanje na smučeh, za t. i. snowkiting, ki izrablja moč vetra, ki vleče čez planoto.

Ugodne vetrovne razmere na Blokah so že pred drugo svetovno vojno odkrili letalci, ki so se v nebo poganjali z jadralnimi letali z ne prestrmih pobočij. Mnogo uspešnih pilotov je svoje prve letalske izkušnje pridobilo prav tu. Od preloma tisočletij dalje pa se na Blokah, natančneje na poljanah med vasema Fara in Metulje, ki ležijo južno od Nove vasi, ob ugodnih snežnih in vetrovnih razmerah podijo smučarji in deskarji na vetrni pogon. Če ne »toporišimo« preveč, jih lahko poimenujemo kiteboarderji, snowkiterji ali kar po domače, kajtarji.

Tako nas pozimi pri Novi vasi zlahka presneti množica »padal« v zraku. Še zlasti prvič, pa seveda tudi prihodnjič, je pogled na živopisno vrvenje navdušujoč. Sprva se zdi, da bo iz vseh padal, njihovih vrvic in upravljavcev nastala kolobocija, ki bo tako nerazrešljiva, da bo treba poklicati na pomoč kakšnega novodobnega Aleksandra Velikega, da vse skupaj razplete. A stvari niso tako kritične, kot se zdi, vse nekako poteka tako, da do zapletanja, padcev in kdo ve kakšnih zmešnjav ne pride. V debela smučarska oblačila odeti kajterji drvijo z vetrom po ravnici, malce zavijajo, občasno odskočijo v zrak, da jih je veselje pogledati … Tu in tam se kdo tudi pogreje s cigareto. Menda cigaretni dim tudi najlepše pokaže smer vetra, kar je za začetnike v tem športu še zlasti pomemben podatek. Medtem ko stari mački svoj kajt, »padalo«, ki jih bo vleklo za seboj, spravijo v zrak, kot bi si zavezali čevelj, se začetniki s tem opravilom pogosto pošteno namučijo.

Med nujno opremo kajtarjev sodi tudi čelada. Če vemo, da je ob ugodnem vetru mogoče drveti s hitrostjo celo sto kilometrov na uro, je jasno, da čelada ni nikakršna modna muha ali kaprica. Prav hitrost in dosežena višina skokov sta adrenalinski izziv in prav nič nenavadno ni, da se sredi tedna na Blokah, ko je sneg in ko piha, kljub peklenskemu mrazu zbere nekaj deset kajtarjev. Kajtanje je za nekatere postal že življenjski slog, in ko zapiha, je v nekaj minutah obveščena celotna skupnost. Ko ujamejo veter in zdrvijo po celcu, so jim poplačani vsi dnevi potrpežljivega čakanja na veter. Domačinom z Blok, ki so bili sprva zadržani do novosti in novih zimskih obiskovalcev, se danes ti ne zdijo nobena posebnost več. Jernej Privšek, pionir tega športa pri nas v vseh njegovih izpeljankah, pravi, da se jim je s prebivalci okoliških vasi uspelo dogovoriti, tako da so tu leta 2006 organizirali tudi hitrostno tekmovanje. Pomerilo se je 21 tekmovalcev, kar je za razmeroma novo športno disciplino spodbudna številka.

Čeprav se krog ljubiteljev tega športa veča, pa seveda velja, da narave, v tem primeru predvsem vetra, ne gre podcenjevati. Poskus »preskakovanja razredov« utegne imeti za posledico tudi padce in poškodbe. Tudi pri kajtanju je pač treba hiteti počasi.

Slovenci, ki imamo bogato smučarsko tradicijo, radi z neprikritim ponosom povemo, da imamo smučanje (bodisi alpsko bodisi klasično nordijsko) preprosto v krvi. Prav Bloke so nekoč že pisale smučarsko zgodovino in morda bomo lahko čez leta ugotavljali, da so jo pisale dvakrat. Kajtanje bi morda lahko bila neke vrste ponovitev pionirske vloge starodavnih bloških smučarjev, ki so se nekoč tod dričali na svojih zakrivljenih lesenih deščicah …

Članek je objavljen v reviji Svet & ljudje, št. 135–136.