Labrang je najpomembnejši tibetanski samostan zunaj meja Avtonomne regije Tibet.

Labrang, najpomembnejši tibetanski samostan zunaj meja Avtonomne regije Tibet, leži globoko v notranjosti zdajšnje Ljudske republike Kitajske. Po ogledu samostanov Drepung, Sera in Ganden na območju Lhase, Tashilunpo v Shigatseju in Kumbum pri Xiningu nama je do izpolnitve cilja ogleda velike šesterice manjkal le še Labrang. Za izpolnitev samega cilja nama je bilo resnici na ljubo kaj malo mar, precej bolj sta naju zanimala življenje in delo v tibetanskem samostanu prav na robu etničnega Tibeta.

Po dobrem mesecu raziskovanja samostanov sva na koncu prispela na skoraj popolnoma novo železniško postajo na obrobju Lhase. Med potniki razvpitega vlaka proti celinski Kitajski je v veliki čakalni dvorani prevladoval občutek radovednega in že kar nestrpnega pričakovanja.

Slabo uro pozneje smo iz tesnih kupejev zmage kitajskega uma in volje, kot vlak radi imenujejo oblastniki, že mahali Lhasi v slovo. Skozi veliko šipo sva v naslednjih urah otožno opazovala dvigajoče se parne oblake vročih vrelcev v Yangpachenu, mimo so kot serija kičastih razglednic drseli prizori poledenelih vrhov mogočnega gorovja Nyenchen Tanglha s skritim jezerom Nam-tso ob njegovem vznožju. V daljavi se je izgubljal pogled na redko obiskano mestece Naqu s čudovitim festivalom konjskih dirk. In čeprav je bil Tibet naslednje jutro, ko je vlak zapeljal v zelo drugačen svet provinc Činghaj in Gansu, le še lep, svež spomin, je bilo slovo lažje, saj so bili najini cilji prihajajočih dni še vedno neločljivo povezani s Tibetom.

Ker sta multikulturni Xining in sodobni Lanzhou, prestolnici provinc Činghaj in Gansu, prav ob starem mejnem območju med etničnim Tibetom in kitajskim imperijem, ne preseneča, da je v delu njune okolice dokaj velika koncentracija budističnih samostanov, med katerimi izstopata velika samostana Kumbum pri Xiningu in Labrang pri Lanzhouju. Kumbum in Labrang sodita med t. i. Velikih šest, ki veljajo za elitno skupino najpomembnejših samostanov vodilnega tibetanskobudističnega reda gelug, imenovanega tudi Red rumenih klobukov.

V mestu Reke Xia

Samostansko mesto Labrang Tashi Khyil, na kratko Labrang, po kitajsko pa Labuleng Si, je v mestecu Xiahe (2.920 metrov nad morjem) na severovzhodnem robu tibetanske planote, približno 200 kilometrov oddaljenem od gansujške prestolnice Lanzhou.
Mestece sicer leži v lepi gorski dolini, stisnjeni med Feniksovo in Zmajevo goro, katere severna pobočja so gosto poraščena z iglavci. Po dolini se lenobno vali rečica Daxia (tib.: Sang Chu), ki mestu poleg dragocene vode daje tudi ime, saj Xiahe pomeni Reka Xia. Vzhodni del mesta z muslimansko in kitajsko četrtjo, v kateri se ustavi avtobus, je ena sama dolga ulica s tipičnimi kitajskimi poslopji. Tovrstnih mest z bolj ali manj bleščečo novo kitajsko fasado in hkrati revno vsebino je že v osrednjem Tibetu kar nekaj.

Reka Daxia zunaj Xiaheja

Sprehod proti zahodnemu delu mesta hitro odkrije njegovo prijetnejšo stran. Ko bledi obrazi ostro poševnih oči začnejo izginjati v množici temnejših, rdečeličnih obrazov zvedavih oči oblike velikih mandljev, ko se pod nogami začnejo motati smrkavi otroci sprijetih las, ko lahen vetrič iz daljave na uho prinese šepet molitev prvih romarjev – takrat se v zraku začuti Tibet.

Menihi z žogo

Po blatnih stranskih uličicah samostanskega labirinta, ki kljub svoji klavrni podobi že dajejo slutiti izjemnost samostana, sva se podala proti vhodu v osrednji kompleks. Na prvo večjo skupino menihov sva naletela šele prav pri vhodu, prizor pa naju je, milo rečeno, presenetil.

Čeprav dolga meniška oblačila niso najbolj primerna za igranje nogometa, imajo tudi veliko prednost: preigravanje oz. prejemanje golov med nogami je praktično nemogoče. 

V značilno škrlatno rdeča meniška oblačila zaviti fantje so po dvorišču nabijali nogometno žogo. Žogo! Celo večnost že nisem brcal, zato me je igra kar posrkala vase in v trenutku sem pozabil na vse. Med tekanjem po dvorišču sem s pogledom vseeno občasno ošvrknil v popoldanskem soncu lesketajoče se strehe veličastnega samostana. Čarobne trenutke bi si veljalo vtisniti globoko v spomin, a kaj, ko so že v naslednji sekundi vedno znova misli s samostana skočile nazaj na žogo.

Pestra preteklost

Temeljni kamni budističnega samostana v slikoviti dolini reke Daxia so bili položeni v začetku 18. stoletja, skoraj tri stoletja po ustanovitvi največjih samostanov reda gelug v osrednjem Tibetu. Kljub dokaj pozni ustanovitvi in geografski oddaljenosti od tibetanskih centrov moči si je Labrang hitro izboril mesto med najpomembnejšimi tibetanskimi samostani. Zasluge za to veljajo predvsem prvemu Jamyang Zhepi, ustanovitelju samostana in njegovemu prvemu predstojniku, ki je s svojim znanjem užival izjemen ugled celo v Lhasi. K njegovemu slovesu je pripomogla legenda, po kateri naj bi se mu med predajo ceremonialne kate v najsvetejšem tibetanskem templju Jokhang v Lhasi nekoč nasmehnil kip Manjushrija.
Ob njegovi ustanovitvi je temeljno celico samostana predstavljal filozofski študijski oddelek oz. inštitut, ki so mu v 18. stoletju po modelu mongolskih budističnih samostanov dodali še tantrični inštitut, medicinski inštitut ter inštitut, posvečen vedam o kalačakri, precej pozneje pa še hevadžra in drugi tantrični inštitut. V najboljših in že davno minulih časih je v samostanu stalno bivalo okoli 4.000 pretežno tibetanskih in tudi mongolskih menihov, med katerimi naj bi bilo še leta 1947, malce pred kitajsko zasedbo Tibeta, kar 300 gešejev, menihov z najvišjo stopnjo akademske izobrazbe v tibetanskem budizmu, približno primerljivo z našim nazivom doktor znanosti.

Čeprav so samostan, pod okriljem katerega je delovala kar dobra stotnija manjših podružničnih samostanov, kitajske oblasti zaprle že leta 1958, mu v času kulturne revolucije ni bilo prizaneseno, vendar uničevanje vseeno ni bilo tako temeljito kot v samostanih osrednjega Tibeta. Dandanes prav zaradi številnih ohranjenih objektov in reliktov Labrang velja za enega najbolj pristnih tibetanskih samostanov – navkljub uničujočemu požaru, ki je kmalu po ponovnem odprtju sredi osemdesetih let pogoltnil številne neprecenljive dragocenosti.

Vodeni ogledi zakladov

Dasiravno naj bi bilo dandanes v samostanu stalno naseljenih od 1.000 do 1.500 menihov, se je med obiskom težko znebiti vtisa, da to ni tipičen tibetanski samostan. Ne le nenavadna sproščenost menihov pred vhodom, obiskovalce še posebno preseneti strog režim znotraj osrednjega kompleksa samostanskega mesta. V nasprotju z drugimi tibetanskimi samostani po tem delu samostana ni dovoljeno prosto gibanje obiskovalcev, organizirano je turistično vodenje z menihi v vlogi vodnikov.

Samostansko mesto Labrang Tashi Khyil  

Iz besed mladega meniha, ki je prevzel vodenje skupine naključno zbranih tujcev, je bilo čutiti ponos zaradi pripadnosti slavnemu samostanu. S presenetljivo solidnim znanjem angleškega jezika in odličnim poznavanjem samostana nas je suvereno popeljal po izbranih objektih osrednjega samostanskega kompleksa, vključno z Medicinskim inštitutom, Zlatim templjem Ser Khung, templjem Maitreya in Veliko molilno dvorano s prostorom za 4.000 ljudi. Poleg slednje še posebno navduši čudovita zbirka maslenih skulptur, pa tudi sicer je v samostanu, v katerem je mogoče opaziti tudi vpliv kitajskih arhitekturnih slogov, kaj videti; ponaša se namreč z nič manj kot 10.000 zlatimi, srebrnimi, bakrenimi, slonokoščenimi, sandalovinastimi, žadastimi, kristalnimi, glinenimi, aluminijastimi in še kakšnimi kipi Bude, skoraj toliko umetelno izdelanimi tankami in nekaj toliko skrbno zapisanimi oz. natisnjenimi sutrami.
Med sicer precej kratkim ogledom skorajda ni bilo mogoče opaziti menihov. Ko nam je vodnik, ki se je zelo spretno izogibal občutljivejšim vprašanjem, ob koncu ogleda predstavil še manjši muzej in ob pogledu na obnovljen del samostana izrazil globoko hvaležnost kitajskim oblastem, je bila zmedenost na vrhuncu in pojavili so se manjši dvomi. Je morda odmev molitev pod Feniksovo goro bolj cirkuški napev pod rdečo zastavo z rumenimi zvezdami kot izraz trdne tibetanske vere?

Odgovori na dvome

Prečkala sva cesto, ki samostansko mesto deli na dva dela, ter se po blatnih samostanskih uličicah mimo meniških bivanjskih prostorov napotila do reke Daxia. Na njenem desnem bregu – še vedno znotraj samostanskega obzidja – stoji pagoda Gongtang, ki s svojimi 31 metri višine, obliko tibetanske stupe in pozlačenimi strešniki kot magnet že na daleč vabi romarje in turiste. Obisk pagode razkrije štiri dvorane in številne manjše sobane s čudovitimi budističnimi kipci in 20.000 sutrami. Plačilo manjše vstopnine je vredno že zaradi izjemnega razgleda z njenega vrha.

Pozlačena streha stupe Gongtang

S prečkanjem reke Daxia po lesenem mostu, ki naj bi grešnike opral vseh grehov, sva zapustila samostansko mesto in prispela do vznožja Zmajeve gore, kjer je posebna stena, po kateri menihi v času molitvenega festivala Monlam razvijejo ogromno tanko. S tovrstnimi stenami se ponašajo vsi večji tibetanski samostani. Medtem ko v osrednjem Tibetu prevladujejo stene v obliki samostojnih večnadstropnih zgradb, je labranška stena malce skromnejša, a zato lažje dostopna – gre namreč zgolj za oblikovano in tlakovano pobočje Zmajeve gore, po katerem menihi v času Monlama razvijejo posebno ceremonialno tanko, pravo preprogo za velikane, veliko 20 krat 30 metrov. Tanka je sicer z budističnimi prizori poslikana oz. izvezena in s svilo obrobljena tkanina, včasih tudi platno, praviloma pravokotne slike in zelo različnih velikosti. Pravcate umetnine, ki služijo predvsem kot meditacijski, ceremonialni in tudi učni pripomoček, je viseče mogoče občudovati v največjih samostanih in ob hišnih oltarjih najmanjših votlinskih domovanj.
Kratek vzpon do vrha stene naju je nagradil s čudovitim razgledom na tibetanski del mesta s celotnim samostanskim kompleksom in šele tam sva dobila pravo podobo o njegovi mogočnosti. Medtem ko so se poznopopoldanski sončni žarki le stežka prebijali skozi nizke oblake, se je pod nama počasi in lenobno kot tok reke Daxia iztekal še en dan v življenju prebivalcev in obiskovalcev veličastnega mesta v mestu.

Tibetanski del mesta 

Od dopoldanske kače sključenih romarjev so na dolgi romarski poti ob samostanskem obzidju ostale le še posamične postave, katerih korak se je ob enoličnem vrtenju molilnih mlinčkov enakomerno pozibaval v rahlem vetrcu. V zavetju stupe Gongtang, ki se s pozlačeno streho kot pravljični gradič dviguje nad sicer odmaknjenim in skromnejšim delom samostanskega kompleksa, je obsedela skupina starejših romarjev, očitno precej utrujenih po naporni poti okoli samostana. Romarji so za trenutek odložili sicer nepogrešljive molilne mlinčke, v zgaranih rokah so jih hitro zamenjale skodelice z vročim čajem iz jakovega masla. Energija se je začela vračati v utrujena telesa in že po kratekem pogovoru so možje ponovno krenili na pot iskanja odrešitve. Medtem se je na Xiahe počasi začel spuščati mrak, ki je najavljal spokojen večer. Znotraj samostanskega labirinta s prostim očesom skorajda ni bilo opaziti menihov. Najino pozornost je vzbudila rdeča pikica na oddaljenem manjšem gorskem grebenu. Pogled skozi fotoobjektiv je razkril silhueto mirno sedečega meniha, ki si je za meditacijo izbral izjemno mesto popolne samote nad zadnjimi zametki civiliziranega sveta. Prizori, ki bi bili mogoči kjer koli v osrednjem Tibetu.
Obisk Xiaheja s soseščino ne dopušča nobenega dvoma, da je to območje, na katerem je tibetanska kultura – navkljub veliki oddaljenosti od Lhase – zelo prisotna že tisočletja. Čeprav trenutne razmere njihovi kulturi nikakor niso naklonjene, je očitno, da so Tibetanci z dovolj globokimi koreninami, da kljubujejo desetletjem in desetletjem zatiranja, pravi mojstri prilagajanja in ohranjanja svoje kulture. 

Reportaža je objavljena v reviji Svet & ljudje št. 128.

Fotogalerija vsebine

Samostanski detajli z gosto poraščenim pobočjem Zmajeve gore v ozadju

Ostarela romarka