Ženske v vasici Nai Soi so bile oblečene v tradicionalna pisana oblačila s pokrivali, vratnimi in kolenskimi srebrnimi obročki.

Prehladila sem se. Sploh nisem imela volje pakirati. Z oranžnim, napol razpadajočim avtobusom se odpravimo do mesteca Mae Hong Son, ki je na meji z Burmo. Okna in vrata avtobusa so odprta na stežaj. Celo trije ventilatorji so vključeni. Vse je na prepihu. Trese me mrzlica, zavijem se v odejo. Šofer končno le vidi, da nas (falangom) zebe, in izklopi tretji ventilator.

Na meji z Burmo

Ovinkasta cesta se vzpenja in strmo spušča. Na poti nas ustavi veliko policijskih kontrol, pregledajo potne liste. Na tamkajšnje mejno območje je pribežalo in se še vedno zateka veliko ljudi iz sosednje Burme. Velika večina živi v begunskih centrih. Ker so brez potrebnih dokumentov, ne morejo svobodno potovati po Tajski. Če policija odkrije nelegalnega pribežnika, ga z naslednjim avtobusom vrne v begunski center. Tajsko državljanstvo podelijo le ljudem, ki so se rodili na Tajskem. Tako je nastala velika zmešnjava, saj ima večina otrok na obmejnih območjih tajsko državljanstvo, njihovi starši pa burmansko. Znano je tudi podkupovanje mestnih oblasti pri izdajanju osebnih dokumentov, vendar najrevnejši prebivalci, ki so pribežali brez ničesar, si tega ne morejo privoščiti. Brez dokumentov si ne morejo poiskati službe, se z avtobusom zapeljati v bližnje mesto in tam kaj zaslužiti s prodajo zelenjave. Začaran krog, ki ne pelje nikamor.

Vasica Nai Soi

Vsa poceni nastanitev iz rumene biblije popotnikov, Lonely Planet, je bila že zasedena, a uspelo nam je najti majhno sobico. Nisem več imela moči za prenašanje težkega nahrbtnika. Dobila sem vročino in začelo me je boleti grlo. Najedla sem se tablet, popila domače žganje in skoraj sem ozdravela. Izposodili smo si motorje in z zemljevidom v roki poiskali vas, kjer prebivata plemeni Dolgi vratovi in Dolga ušesa. Bilo je hladno jutro. Cesta je bila prazna. Nekateri so že obdelovali polja, drugi so vozili pridelke v mesto, spet tretji so pred svojimi domovi puhali cigaretni dim, nas pozdravljali in usmerjali k plemenom. 

V vasici Nai Soi prebiva 20 družin, približno 86 prebivalcev. Tja se je večina preselila pred 20-imi leti, ko se je v Burmi razplamtel državni udar. Ob deveti uri zjutraj je bila že vsa vas na nogah. Celo moški so posedali pred bambusovimi hišami in kadili. Imela sem občutek, kot da so nas pričakovali.

Ženske so bile oblečene v tradicionalna pisana oblačila s pokrivali, vratnimi in kolenskimi srebrnimi obročki; dovolile so, da smo jih fotografirali, kot bi bile tega že vajene. Nekatere so se učile igrati kitaro, druge so brale, tretje so čakale pred stojnicami, četrte so obdelovale reven kos zemlje. Pred vsako hišo je bila stojnica z rutami, lesenim in srebrnim nakitom, kipci Bud. Po končanem fotografiranju so ponudile izdelke, kupljene neznano kje.

Deklica iz plemena Dolgi vratovi                             Ženska iz plemena Dolga ušesa

Majhne deklice si vratne obročke same nadenejo vsako jutro, medtem ko starejše ženske nosijo avtentične, pristne, 8 kilogramov težke obročke. Ne morejo normalno žvečiti, požirati, govoriti, spati in se premikati. Tradicija dolgih vratov – sprva so ženske nosile zlate obročke okoli vratu kot obrambo pred tigri, pozneje so jih zamenjale z manj žlahtnimi kovinami, bo kmalu izumrla, saj stare generacije umirajo, nove pa si obročke nadenejo le za turiste. Na vhodu v vas pobirajo vstopnino za ogled. Zbrana sredstva naj bi dobili vaščani, vendar se večina denarja steka neznano kam. Odvisni so od turistov in njihovega denarja. Zemlje ne obdelujejo več, hrano kupujejo v bližnji vasi, saj v tajska mesta večina prebivalstva ne more potovati, ker so brez dokumentov. Navdajal me je občutek, kot da so vaščani zasnovali ogled vasi.

Po končanem ogledu dolgih vratov, majhnega šolskega poslopja s tremi učilnicami, lesenimi stoli in mizami, tablo, kredami, pot pripelje v del vasi, kjer prebivajo ženske z velikimi ušesi. Taka imajo zaradi nošenja velikih srebrnih uhanov. Razmere za življenje so zelo slabe. V vsaki hiši imajo največ dva prostora, kjer jédo in spijo, po dvorišču se sem in tja sprehajajo kokoši, piščanci, psi, prašiči, stranišče je le odprta luknja.

Čeprav na obmejnih območjih razmere niso rožnate, se plemena nočejo vrniti v Burmo.

Reportaža je objavljena v reviji Svet & ljudje, št. 128.