Rottnest Island, Podganje gnezdo ali Rotto, kot mu pravijo domačini, je žepni otoček, ki je od Pertha, prestolnice Zahodne Avstralije, oddaljen približno uro plovbe.

Ime Podganji otok res ne zbuja prav privlačnih asociacij, vendar otok obiskovalca hitro prevzame s svojo lepoto. Od nekdaj je priljubljena izletniška točka za vse, ki želijo morda le za nekaj ur ali tudi za dalj časa pobegniti iz mestnega vrveža in uživati v naravi tega morskega rezervata.

Resnica o Podganjem otoku

Tako sem si tudi sam po nekaj dnevih potepanja po sicer slikovitem Perthu zaželel oddiha na peščenih plažah, daleč stran od hrupnih mestnih ulic. Vkrcal sem se na eno od ladij, ki plujejo po reki Swan. Slikovita Swan River, Labodja reka, ki je ime dobila po črnih labodih, tudi simbolu Zahodne Avstralije, leno vijuga proti morju skozi predmestja Pertha. Na vodi so nas spremljali številni čolni in jadrnice, nekajkrat pa so za nami zaplavali tudi delfini. V senci velikih tovornih ladij smo počasi pripluli do pristaniškega Fremantla in nato skozi ustje reke zapluli na razburkano odprto morje. Pred nami so se v oddaljenosti kakšnih 12 navtičnih milj izrisali obrisi otoka, kamor smo bili namenjeni.

Pred prihodom belcev je bil otok tisočletja domovanje Aboriginov, o čemer priča mnogo najdišč. Za staroselce, ki so ga imenovali Wadjemup, ima še danes izjemen spiritualni pomen. Nič kaj privlačno ime mu je nadel šele nizozemski pomorščak William de Vlamingh, ki se je tu ustavil leta 1696, ko je iskal nove morske poti proti Bataviji, prestolnici nekdanje nizozemske kolonije (današnja Džakarta, prestolnica Indonezije). Ob raziskovanju otoka so mornarji naleteli na množico živali, za katere so zmotno menili, da so ogromne podgane. Pred odhodom so otok označili na pomorskih kartah in ga s studom poimenovali Rottnest, Podganje gnezdo. Minilo je še kar nekaj časa, da so naravoslovci ugotovili, da ne gre za kakšne podgane velikanke, ampak avtohtone in endemične quokke, prikupne male vrečarje iz rodu valabijev, na katere naletite vsepovsod in so zato zaščitni znak otoka.

Angleška kolonialna preteklost se začne v začetku 19. stoletja, ko je na otoku nastalo prvo naselje. Kmalu so oblasti celoten otok spremenile v zapor za Aborigine, ki so jih tja pošiljali iz celotne Zahodne Avstralije. V skoraj sto letih delovanja je bilo tu zaprtih okrog 3.700 mož in dečkov, ki so v tem obdobju zgradili večino otoške infrastrukture. Med njimi izstopa guvernerjeva poletna rezidenca, danes spremenjena v hotelski objekt s pridihom minulih časov. Z zaprtjem zapora v začetku 20. stoletja je otok za prebivalce Pertha postal priljubljena izletniška točka, kar je z izjemo obdobja druge svetovne vojne ostal vse do današnjih dni.

Zaščitni znak otoka je prikupna endemična quokka, ki so jo prvi raziskovalci zamenjali za ogromno podgano. Našli jo boste prav povsod na otoku, rade pa se smukajo tudi okrog naselji, kjer jih ljudje pogosto nagrajujejo s (sicer prepovedanimi) priboljški.

Otoček tako ostaja raj za ljubitelje morja in raznovrstnih morskih aktivnosti. Oboževalcem turkiznega morja je na voljo kar 63 zalivčkov in peščenih plaž, kjer z lahkoto poiščete kotiček zase. Otok privablja tudi mnogo navtičnih obiskovalcev in rekreativne ribiče, ki se ob izobilju rib le redko napotijo domov s prazno košaro. Dovolj zanimivosti je na voljo tudi za vse, ki jim ni mar za lenobno poležavanje na plažah. Celoten otok je prepreden s potmi in v notranjosti na blagih vzpetinah kraljuje nekaj svetilnikov, od koder se ponujajo čudoviti razgledi na otok, njegova slana jezerca in brezmejno modrino Indijskega oceana. Za večino obiskovalcev pa so vendarle glavni magnet peščene plaže in turkizno morje.

S kolesom na pot

Rottnest je privlačen še zaradi nečesa drugega – na njem ni nobenega prometa in razen majhnega avtobusa, ki občasno vozi po plažah, na cestah kraljujejo kolesarji. Tako nas na pomolu, kjer pristanemo, že čaka četa strumno poravnanih koles in hitro poiščem dvokolesnik s svojim imenom. Opremljen z zemljevidom, polnim nahrbtnikom potapljaško-plažnih pripomočkov, nekaj litri vode in visokim zaščitnim faktorjem na nosu zavrtim pedala po dolgem pomolu proti obali. Skozi glavno naselje v zalivu Thompson se podam na kakšnih 25 kilometrov dolgo krožno pot po otoku. Kmalu za seboj pustim živžav in že sem na poti proti Kingstown Barracks, ki so do leta 1985 služile vojaškim namenom. Danes je vojašnica preurejena v prijeten hostel, ki ga pogosto uporabljajo tudi šolske skupine. Ob pogledu na razposajene nadobudneže in obupane učitelje na kasarniškem dvorišču se z nasmehom spomnim naših šolskih ekskurzij. Res smo na drugem koncu sveta, a otroci so očitno povsod enaki!

Na celodnevno raziskovanje otoka se je najbolje odpraviti s kolesom, saj ga bodo brez večjih težav prevozili tudi manj utrjeni kolesarji. Manj avanturističnim je namenjen majhen avtobus, ki vas popelje do nekaterih najlepših plaž na otoku.

Prek sipin se podam na peščeno obalo, od koder se v daljavi kot nekakšen privid iz morja dvigujejo obrisi visokih stolpnic Pertha. Na osamljeni plaži kraljujejo galebi, visoko v zraku pa kroži albatros in opreza za kosilom. Približam se vodi in v plitvini opazim jato rib, ki se ob moji senci hitro umaknejo nazaj v globino. Na gladkem pesku se zarisujejo sledi ptic in rakov, prepletajoče se v nenavadnih vzorcih, ki jih dopolnjujejo po plaži raztresene školjke. Drobna peščena zrnca se kot diamanti lesketajo v sončnih žarkih, daleč naokrog ni nikogar, slišati je le enakomerno šumenje valov, ki se razlivajo po peščeni plaži. Dopoldansko sonce že močno pripeka, zato hitro odvržem oblačila in si pred nadaljevanjem poti privoščim osvežitev med valovi.

Ob obali se nizajo verige peščenih zalivov, do katerih vodijo stezice skozi travnato in grmičasto pokrajino, ki v marsičem spominja na jadranske otoke.

Nekaj kilometrov naprej se z rahle vzpetine pred menoj odpre pogled na verigo slikovitih peščenih zalivov in brezmejno modrino oceana. Med peščenim dnom se rišejo temni obrisi podvodnih skalnih grebenov. V bližnji plitvini iz vode štrlijo ostanki zarjavelega okostja ene izmed mnogo ladij, ki so nasedle v zahrbtnih vodah okoli otoka. Po peščeni poti se med nizkim grmičevjem podrsam do majhnega zaliva. Na mehkem pesku se za nekaj minut prepustim prijaznim sončnim žarkom, nato pa se odpravim raziskovat okolico. Z bližnje skalne police se zasliši preplašeno vreščanje galeba, ki brani svoje gnezdo, zato se raje umaknem. Razbrazdana obala je polna čeri in votlin, od koder me, ko brodim po plitvi vodi, opazujejo raki. Nedaleč stran na gladini opazim množico plavuti. Morski psi?! Ne, le nekaj razigranih delfinov, ki se podijo za jatami rib!

Reportaža je objavljena v reviji Svet & ljudje, št. 132.