Barvne ulice v Oaxaci

Mehika je upravno razdeljena na enaintrideset zveznih držav in na mehiško zvezno okrožje, ki ga sestavlja glavno mesto. Dve izmed zveznih držav sta Oaxaca in San Cristobal de las Casas. To sta kraja različno obarvanih zgradb, številnih praznovanj, tržnic, prave mehiške tekile, torej vsekakor mesti, ki s svojim živahnim utripom prepričata popotnika, da ju je vredno obiskati.

Kar približno osem ur smo se peljali s sicer z zelo udobnim mehiškim avtobusom iz glavnega mesta Mehike proti mestu, polnemu bogate zgodovine, ki jo je za sabo pustilo starodavno ljudstvo Zapotekov. Glavne znamenitosti so v centru in njegovi bližnji okolici, tako da javni prevoz pravzaprav ni potreben. Glavni trg, imenovan Zokalo, je središče zbiranja domačinov, prodajalcev hitre prehrane in tudi popotnikov vsega sveta. Mesto ponuja veliko zanimivega, od cerkva, muzejev, predvsem je treba obiskati tržnice v samem mestu, lahko pa se odpeljete do bližnjih vasi. Pravzaprav je tam kar sedem vasi in vsak dan v eni izmed njih prodajajo domače izdelke, kjer si lahko ogledate tudi izdelavo posameznega izdelka.

No, jaz sem si najbolj znane tržnice ogledala kar v centru mesta. Ena izmed bolj znanih se imenuje tržnica dvajsetega novembra. Na celotnem prostoru, kjer stoji, je pravo malo mestece. Kupiti je mogoče kar nekaj mehiške hrane: od čokolade, ki naj bi bila po tradiciji starodavnih Majev hrana bogov, do sira, ki ga imenujejo kesilo, in omake mole poblano. To je omaka, narejena iz čokolade in čilija, ki jo je mogoče uporabiti kot prilogo k piščancu. Na tržnici ponujajo tudi različne sveže iztisnjene sokove in vročo čokolado. Ena izmed mojih najljubših jedi je bil v tortiljo zavit sir, ki so jo na koncu še malo popekli. Če so temu dodali še salso, sem nujno potrebovala še kozarec mehiškega piva. Po kosilu si za sladico lahko privoščite še eno zelo znanih jedi tega mesta; to so hrustljave kobilice, imenovane čapulines, ki so ocvrte v čiliju in limeti in jih ne manjka prav na nobenem koraku. Če boste tam, jih le poizkusite.

Druga, tudi zelo znana tržnica, pa je tržnica, poimenovana po Benitu Juarezu, ki je postal predsednik Mehike leta 1861. V državi je uvedel mnogo sprememb, med njimi tudi zastonj osnovno izobrazbo. Po vsej državi so ulice, šole in kipi, poimenovani njemu v čast in poveličujejo njegov najbolj znani citat: »Spoštovanje pravic drugih je mir.« Na njegovi tržnici se obiskovalci lahko nagledajo izdelkov domače obrti, predvsem oblek in porcelana, zelenjave in rož, seveda pa ne manjka tudi kobilic.

Ena izmed znanih mehiških jedi, ki sem jih jedla v tistem mestu, se imenuje tamale. Jed je v pari kuhana koruza, ki je lahko (ali pa tudi ne) pomešana z mesom, sirom ali koščki čilija, vse skupaj pa pred kuhanjem zavijejo v koruzno lupino. Hrana ni ravno okusna, zato zraven postrežejo kar z omako iz kisle smetane. Na eni izmed tržnic je bila zanimiva tudi pijača, in sicer sadje, namočeno v tekilo.

Mehiška tekila in mezkal

Na vožnji proti Oaxaci je ogromno nasadov kaktusov in ob tem smo lahko pomislili samo na pravo mehiško tekilo, ki jo pridobivajo iz modre agave. Ta mora biti stara od osem do dvanajst let, da je pripravljena za žetev, ki je še vedno ročna. Zelo pomembno je, da cvet agave, ki zraste iz sredine rastline, odrežejo, saj le tako zagotovijo, da rastlina ne odmre. Liste agave z mačeto porežejo stran, sredico agave pa za tri dni dajo v posebno pečico. Nato mehak del razrežejo na koščke in iz njega iztisnejo sok, ki ga zmešajo s kvasom in destilirajo. Pijača je dobila ime po istoimenskem mehiškem kraju. Iz agavinih listov izdelujejo tudi druge stvari, je povedala vodička, na primer papir. Ker so agavini listi na koncu zelo koničasti, so jih uporabljali tudi kot pisala.

V Mehiki pridelujejo še eno alkoholno pijačo, nad katero sem bila vsaj jaz malo bolj navdušena, in je podobna tekili, imenuje pa se mezkal. To je pijača, stara več kot tisoč let. V preteklosti so jo pili Zapoteki. Prvotno se je imenovala drugače, Španci pa so jo pozneje preimenovali v mezkal. Zapoteki so pijačo pili na praznovanju in veljalo je pravilo, da več ko so spili, bližje so bili bogovom. Tradicija starodavnega ljudstva Zapotekov je bila tudi, da se je treba ob pitju bos sprehoditi skozi travo. Nato so človeka po telesu namazali s šopom zelišč, okoli njega polili mezkal in ga zatem zažgali. Pozneje se je bilo treba premakniti v nekakšno zelo vročo savno z zelišči, po savni pa sta sledila masaža in počitek.

Mezkal pridobivajo iz kaktusa maguey in ponavadi v pijači plava mrtev črv ali dva. Ko popijete mezkal, je treba pojesti še črva. Dandanes črve gojijo kar v tovarnah in jih dodajajo pijači kot neke vrste marketinški dodatek. Postopek pitja mezkala je enak kot pri tekili, le da je soli pogosto primešan čili in namesto limoninih krhljev raje uporabijo limete.

Alfonso Caso in Zapoteki

Na bližnjem hribu nad Oaxaco ležijo ruševine ljudstva Zapotekov. Imenuje se Monte Alban. V jeziku Zapotekov Monte Alban pomeni Sveta gora. Ruševine Monte Alban so odkrili leta 1931, odkril pa jih je Alfonso Caso, ki jih je proučeval kar 18 let.

Zapoteki so bili na vrhuncu moči nekje 500 let pred našim štetjem. Pravijo, da so Zapoteki iznašli pisavo na tem območju, saj je na ruševinah mnogo hieroglifov in datumov, zapisanih v sistemu pik in črtic. Tod naj bi živelo tudi do 30.000 prebivalcev. Osrednji del Monte Albana je zelo raven. Tamkajšnji del je bil umetno oblikovan, delali pa naj bi ga kar približno 200 let. Že na začetku, ob vstopu v park, je na levi strani nekakšno igrišče. Igro z gumijasto žogo, ki je bila priljubljena ne le pri Zapotekih, ampak so jo obvezno igrali tudi Maji in Azteki, so igrali tudi tu v Monte Albanu. Igralci so bili v sredini igrišča. Pri tej igri je bilo treba žogo zadevati s komolci, koleni in boki. V vsakem moštvu sta bila dva ali trije igralci in vsako moštvo je moralo prebiti osrednjo črto in žogo vreči na nasprotnikovo stran. Igrišča za take igre z žogo so našli prav v vseh ruševinah starodavnih ljudstev Mehike.

Blizu Oaxace je še eno mesto, sicer ni tako znano in veliko kot Monte Alban, a je kljub temu vredno ogleda. To je še eno zapoteško najdišče, Mitla. Zdajšnja Mitla je poleg arheoloških vrednosti znana še po poceni mezkalu in volnenih izdelkih. 25 kilometrov od Mitle se dvigajo kamni iz apnenca, ki so videti tako kot slapovi; imenujejo se Hierve el Aqua. Če le imate čas, so vredni ogleda, pa ne samo zaradi njih samih, pač pa tudi zaradi razgledne točke, ki ponuja prav čudovit razgled na pokrajino. Mitlo in slapove si lahko ogledate na enodnevnem izletu.

Festival v Oaxaci

Konec julija je v Oaxaci velik in zelo pomemben letni festival, imenovan Guelaguetza oziroma v prevodu Izmenjava daril. Tedaj se zberejo ljudje iz celotne Mehike, da predstavijo različne kulture, kot so glasba, ples, obleke in hrana. Festival poteka dva zaporedna ponedeljka, ki sledita šestnajstemu juliju (če je ponedeljek osemnajsti julij, to je dan, ko je umrl Benito Huarez, festival prestavijo za en teden). Festival je eden izmed najpomembnejših v Mehiki.

Oaxaca je mesto, kjer se popotniki ustavijo ne samo zaradi tržnic in praznovanj, pač pa tudi zaradi peščenih plaž in visokih valov, ki so raj za deskanje. Tako smo se odpravili proti pet ur oddaljenemu mestu Puerto Escondido ob pacifiški obali. Krajša pot do tja je bila tako ovinkasta, da bolj že skoraj ne bi mogla biti. Vendar pa smo se raje odločili za prevoz z manjšim, hitrejšim in ne tako udobnim prevoznim sredstvom kot pa za dolgo deseturno vožnjo brez ovinkov s sicer udobnim mehiškim avtobusom. Ena najprivlačnejših plaž je zagotovo plaža Zikatela, ki je idealna za deskarje, blizu pa so še nekatere bolj znane plaže, npr. Zipolite, pa plaža Mazunte, kjer si je mogoče ogledati ogromne morske želve. Ob plaži Zikatela so valovi previsoki za plavanje, pa tudi prenevarni, tako da je tam morje primerno le za navdušence jahanja valov. Je pa ob obali kar nekaj poceni hotelov z manjšimi bazeni, tako da se po poležavanju na peščeni plaži in srebanju koktajla ali piva prileže namočiti se v bazenu. Plaža Zikatela je polna življenja; na glavni ulici je veliko restavracij in trgovinic s spominki. Vzdušje na ulicah me je nekako spominjalo na hipijevsko mesto; torej je bil ritem umirjen, ljudje pa nasmejani in prijazni.

Darovanje piščanca bogovom

Hitro sta minila dneva na obali. Sledilo je mesto San Cristobal de las Casas v državi Chiapas. V mesto smo prispeli v zgodnjih jutranjih urah z nočnim avtobusom. Na poti je deževalo vso noč, pa tudi v San Cristobalu so bile ceste mokre, tako da smo okoli šestih zjutraj trije že zelo utrujeni popotniki naročili taksi do hotela. Še dobro, da so nas taksisti čakali pred avtobusno postajo, kajti zelo premraženi od mehiških avtobusov, neprespani in utrujeni, z velikimi polnimi popotniškimi torbami nekako ne bi zmogli peš poiskati solidnega hotela. Dotlej nismo imeli težav z iskanjem prenočišč, tokrat pa smo morali pregledati kar nekaj hotelov, da smo si v neki hiši poiskali sobo, ki so jo lastniki preuredili za turiste.

Jutro (to pomeni okoli dvanajstih, ko smo se prebudili) je bilo krasno, sonce je že sijalo, ne ravno močno, o poplavah pa ne duha ne sluha. Najprej je bil na seznamu sprehod proti centru mesta do glavnega trga, kjer je bil nekakšen ples. Naokoli je bilo polno prodajalcev in prodajalk z oblekami, nakitom, visečimi mrežami, tako da si obiskovalec brez težav vzame kakšen dan samo za nakupovanje. Potep po mestu je bil eden izmed najprijetnejših sprehodov po mehiških mestih. Pa ne samo zato, ker sem tam našla palačinke s pravo nutelo, spoznala ogromno popotnikov in se imela zares super, ampak mesto nekako navduši že s samo razporeditvijo barvitih zgradb, glasbe, ki prihaja od vsepovsod, mnogo je trgovinic z mehiškimi izdelki. Utrip mesta je nekako pravi. V mestu je tudi muzej jantarja, iz katerega izdelujejo nakit. Nekateri popotniki so tam ostali kar kakšen teden, saj ne samo mesto, ampak tudi okolica s čudovito naravo ponuja marsikatero dogodivščino.

Naslednji dan smo se z agencijo odpravili proti bližnji vasi San Juan Chamula (Čamula). Vasica je zelo obiskana in ena najbolj znanih v celotni Mehiki predvsem po tem, da tam živijo Indijanci (imenovani Tzotzili), ki so se morali dolgo boriti za svoj obstoj. V preteklosti jih je mehiška vojska preganjala, a pleme si je vseeno zmoglo pridobiti določeno mero neodvisnosti. V vasi sedaj živi približno 15.000 Indijancev.

Turisti se ustavijo zaradi dvesto let stare cerkve San Juan Bautista, kjer potekajo verski obredi, ki se zdijo nam, Evropejcem, povsem nenavadni. Tzotzilska cerkev je na zunaj videti povsem običajno, vendar v njej ni maš in drugih verskih obredov. V cerkvi so tla pokrita z borovimi iglicami, naokoli gorijo bele sveče. Jezus je le eden od apostolov in nima privilegirane vloge. Ob gorečih svečah se lahko zbere več ljudi in poje, včasih pa v cerkvi darujejo (ubijejo) tudi kakega piščanca v upanju za boljše zdravje članov družine. Najzanimivejše je, da je povsod mnogo steklenic kokakole. Ljudje verjamejo, da ob mraku zlobne uroke čarovnic raznaša veter in če vdihneš tak veter, urok vpliva nate. In uganite, kako se je mogoče izogniti uroku. Z riganjem, nam je povedal vodnik. Pa če verjamete ali ne.

Članek je objavljen v reviji Svet & ljudje, št. 129–130.

Fotogalerija vsebine

V tamkajšnjih krajih je v izobilju sokov (po mehiško hugo) vseh mogočih okusov.

Modra agava, iz katere pridobivajo tekilo.

Igrišče na Monte Albanu

Leta 1931 je Alfonso Caso odkril razvaline Monte Alban.

Hrana tamale ni ravno okusna, zato pa poleg postrežejo omako iz kisle smetane.

Pekoče hude paprike ali čiliji

Med vožnjo do vasi Čamula smo se ustavili v eni izmed bližnjih vasic in jedli mehiško kosilo iz doma narejenih tortilij (nekatere med njimi so lahko tudi črne).

Vsepovsod v mestu Oaxaca so ulični prodajalci.