Glavna prometnica na Hebridskih otokih

Kolesarski odklop na Hebridskih otokih - od boga in sveta pozabljenem kotičku na severozahodu Škotske. Tršati otočani se pretežno ukvarjajo z ribolovom in ovčerejo, svoj življenjski ritem podrejajo muhastemu Atlantiku, osamljene turiste pa prijazno sprejemajo medse.

Potovanje sva načrtovala že pol leta prej, zato sva točno vedela, da naju znamenitosti, kot so Loch Ness in velika mesta, kjer se tare turistov, ne zanimajo. Potovanje s kolesom ima pač svoje zahteve, ki sva se jim z veseljem podredila. Škotska je velika več kot 78.000 km² in je v treh tednih ne bi bilo mogoče prekolesariti. Še posebej zaradi pregovorno spremenljivega škotskega vremena in zelo razgibanega reliefa, od otokov in obalnih nižav, do divjega Škotskega višavja. Zato sva za cilj izbrala Hebridske otoke, področje, ki je od celinske Škotske precej odmaknjeno v Atlantski ocean. Pojem turizem ima na tem koncu sveta povsem drugačen pomen: redko posejeni šotori v še bolj redkih kampih, osamljeni kolesarji, nekaj pohodnikov in občasno kakšen avtodom – to je slika vrhunca hebridske turistične sezone.
Otoki kot so Arran, Mull in Skye, so sicer poseljeni in dokaj obiskani, Barra, Južni in Severni Uist, Rum ter Lewis in Haris pa ponujajo doživetje prvobitne narave in občasen stik z domačini. Zgodilo se nama je, da v štirih dneh prečenja otokov, ki so med seboj povezani z nasipi, nisva našla nobenega kampa, a kljub temu prenočevanje na Škotskem ni ovira, saj je dovoljeno divje kampirati kjerkoli na prostem. Tako sva si šotor postavljala ob potokih, ob cestah, med divjimi gosmi na peščenih obalah in v močvirjih. Kjer so nama pač pošle moči ali se je znočilo. Noč pa se tam spušča šele okrog polnoči, saj se zaradi severne lege že pozna polarni dan.

Grad kraljuje nad zalivom

Ena ključnih stvari, na katere mora misliti kolesar na Škotskem, je nepremočljiva oprema. Deževalo najinih prvih štirinajst dni skorajda ni, tako da naju je močno poletno sonce celo opeklo. Je pa vreme vse zamujeno nadoknadilo zadnji teden, ko je postalo spet tipično škotsko (beri: vsakih pet minut drugačno) in naju je premakalo do kože. Stalni spremljevalec popotnika je tudi veter, ki po pravilu vedno piha v prsi. Občasno je pihalo tako močno, da sva napredovala po samo nekaj deset kilometrov na dan in ponoči okrog šotora postavljala kamnite vetrobrane.

Skopuhi?

Kdor širi zgodbe o škotski skopušnosti, ta bržkone sploh še ni spoznal pravega Škota. V resnici so izredno prijazni in odprti ljudje; dokazano pa so tudi darežljivi. Ko sva s svojo radovednostjo zmotila domačina pri nabiranju školjk na peščeni obali, naju je ob poduku o nabiranju školjk povabil še na čaj. Njegova žena pa nama je ob sendvičih pripravila še popotnico. Ko sva se poslovila od preproste družine, ki živi v hišici ob morju, ter odkolesarila nekaj kilometrov naprej, naju je gostitelj dohitel in nama ponujal še nekaj deset funtov, da bi si privoščila pivo na njegov račun. Dneve kasneje je iz tega nastala šala, da celo škrti Škot teče za Gorenjcem, da bi mu podaril denar. Je pa hkrati res, da je potovanje s kolesom ena najcenejših možnosti za ogled dežele. Najem avtomobila, potovanje z avtobusom ali spanje v hotelu bi sicer enomesečni proračun kolesarja oklestilo na le nekajdnevni ogled. Morda je bil to razlog, da sva se tamkajšnjim prebivalcem zasmilila, saj se prav oni še kako dobro zavedajo, kako neprijazno je lahko tamkajšnje vreme.

Lepo in nadležno

Človek se na Škotskem znajde v očarljivem okolju. Že iz letala je mogoče videti širna polja, reke in jezera, v živo pa je narava še mnogo lepša. Globoka jezera burijo človeško domišljijo, na skoraj vsakem hribu stojijo romantični ostanki gradov, globoko v notranjosti stojijo starodavna kamnita znamenja in krogi. Številne reke in potočki prepredajo hribe in doline, vmes so slapovi in močvirja, ki ob sončni svetlobi zasijejo v neštetih odtenkih. Kljub temu pa so naju najbolj očarale bele peščene plaže ob morju, ki se razprostirajo kilometre daleč. Nisva namreč pričakovala tropskih plaž – manjkale so namreč samo še palme. Ker pa je Atlantski ocean premrzel za kopanje, so edini obiskovalci čudovitih plaž številne ptice, tjulnji, raki in drugi morski organizmi, ki jih sem ter tja preženejo radovedni turisti. 

Precej težav lahko kolesarju povzroči tudi najbolj številčna živeča vrsta v deželi – drobne mušice, ki jih s prostim očesom dolgo sploh ne opaziš. Vsaj dokler te obletava le ena in piha veter. Če sva sprva negodovala nad vetrom, sva ga bila po izkušnji na otoku Rum neizmerno vesela. Utaborila sva se namreč v zalivu ob obali. Na otoku živi le 30 ljudi in vsi so zaposleni kot vzdrževalci narodnega parka. Ladja pripluje na otok le vsak tretji dan. Tam tudi ni hotelov, pubov in gostiln; vse, kar nudijo, sta hostel in trgovinica, ki je odprta le nekaj ur na dan. In prav na tem otoku naju je doletelo brezvetrje, ki je trajalo vse do najinega odhoda. Optimistično sva pred šotorom začela kuhati večerjo in kar nekaj časa je trajalo, da sva ugotovila, da nesrečne male žuželke presneto nadležno pikajo. Bile so povsod: po hrbtu, obrazu, vratu, v ušesih in laseh! Pobegnila sva v šotor, jih sicer okrog tisoč petsto sedemindvajset odnesla s sabo in prosila bogove neba, naj nama pošljejo veter. Žuželke so namreč tako majhne, da se ob vetru skrijejo v travo. Iz samega obupa sva se naslednji dan vrgla celo v mrzlo morje (13 stopinj celzija), a slana koža grizočih tečnob ni prav nič motila . Grozljivka, ki sva ji pobegnila s prvim trajektom.

Preizkušnja za telo in kolo

Otoške ceste so za kolo in kolsarja resen izziv, saj se ob gradnji cest ne obremenjujejo preveč z nakloni. Naklon ceste je pač enak naklonu terena! Ceste, ki vodijo čez prelaze večkrat dosegajo tudi 20 odstotne naklone. Makadamske ceste so večinoma v takšnem stanju, da po njih lažje in hitreje napreduješ peš kot pa s kolesom.   

V prehrani Škotov ovce igrajo pomembno vlogo. Celo tako pomembno, da je ena najznamenitejših nacionalnih jedi sestavljena iz vseh delov ovce. Imenuje se haggis, gre pa za ovčji želodec, napolnjen z ovčjimi jetri, srcem in pljuči. Jed je razširjena in jo je moč dobiti povsod, v imenitnih gostilnah ali kot pripravljeno hitro hrano (na sliki). Okusno. 

Za dodaten izziv med vožnjo pa poskrbijo ovce. Ne samo, da niso plašne in da niso za ogradami, čeprav so le-te postavljene; še več, ponekod so ovce prav radovedne in v čredah mirno pohajajo po cestah. In mirno prežvekujejo ter bolščijo vate, dokler ne stopiš s kolesa. Potem jo jadrno ucvrejo proč in se ustavijo šele na varni razdalji, vedoč, da se kmalu vrnejo tja, od koder so bile pregnane.

Tudi midva sva Hebridske otoke zapustila z odločitvijo, da se čimprej vrneva tja ...

Fotogalerija vsebine

Prepovedano za kolesa

Sveže iz morja

Radovedni tjulenj

Odganjanje nadležnega mrčesa

Škotsko višavsko govedo je vse pogostejše tudi pri nas. Odraslo govedo je videti kot prikazen iz pradavnine, mlada teleta pa so bolj kot kravi podobna puhastim medvedkom.