Slap Peričnik v tem času postaja vse bolj bodičast, svečast, stebrast, širok in sploh fantastičen!

Vsak letni čas ima svoj vonj. Zame je najlepši vonj zime. Zavoham jo, preden pobeli dolino, ko na bližnjih hribih že leži sneg, v vasi pa se kadi iz dimnikov. Najlepše diši zvečer, ko na nebu zasvetijo zvezde in me v lica ščiplje mraz. Ta vonj me spremlja že od zgodnjega otroštva in zanj nisem nikoli iskala nobene razlage. Vsaka drugačna utemeljitev bi pokvarila ugotovitev male punčke, da prihaja zima in z njo vse bele radosti.

Pozimi ne gre spat samo medved, temveč vsa narava. Počiva zemlja, da bo prihodnje leto lahko ponovno obrodila, počiva drevje, da bo ob dvigu temperature ponovno ozelenelo in raslo, počivati in varčevati z energijo pa morajo tudi živali. Pašnike, travnike in gozdove pobeli sneg in hrane je veliko manj. Pomislimo na to, ko se odpravljamo na bele ravnine in strmine – uživajmo, a s tem nikar ne vznemirjajmo živali. Za večino od njih se »trgovina s hrano« odpre šele spomladi, do tedaj pa vsak beg pomeni nove potrebe po hrani.

Zimski izleti z otroki

Hrana za naše škrate ne bo problem, le proti mrazu in soncu jih moramo dovolj in pravilno zaščititi. Odhod (mlade) družine na zimski izlet je na žalost skoraj enak tistemu na morje – cel kup cunj in opreme. Če se odpravljamo na višje nadmorske višine ali smučišča, vedno najdimo prostor za ustrezne zaščitne kreme, ker pa bo okoli nas verjetno pobliskovala sama belina, bodo tudi za otroka dobrodošla sončna očala. In to ne najcenejša – ta naredijo več škode kot koristi. Termovke s čajem in prigrizkov pa sploh ne gre pozabiti – obljubljena malica na koncu poti je lahko najboljša motivacija.

Z uro odhoda počakajmo toliko, da se zrak nekoliko ogreje in nas bo na poti spremljalo sonce. S škratki, ki še ne koracajo, izbirajmo krajše izlete. Prenašanje otroka v nahrbtniku je pozimi lahko varljivo – nam, ki ga nosimo, je vroče, otrok pa v njem le sedi in ima v debelih zimskih oblačilih še manj možnosti za miganje kot sicer, zato ga zlahka začne zebsti. Primernejši je kengurujček (in temu podobni načini nošenja), kjer je otrok bliže našemu telesu, morda pa čezenj lahko celo oblečemo svojo bundo in jo zapnemo. Zmagovalec za zimska pohajanja z našimi najmlajšimi je torej voziček, le urejenih »prog« se bomo morali držati.

Vrata

Dolina Vrata se začne pri zadnjih hišah v Mojstrani in se po desetih kilometrih hočeš nočeš ustavi pod mogočno severno Triglavsko steno. Ta pomeni simbol slovenskega alpinizma, saj je vse do konca 19. stoletja v njej potekalo »tekmovanje« med domačimi in tujimi plezalci, ki je imelo tudi narodnobuditeljski pomen. V tem duhu je deloval tudi triglavski župnik Jakob Aljaž, ki je leta 1895 odkupil vrh Triglava in na njem postavil skromno zavetišče – stolp, ki še danes nosi njegovo ime. Z Vrat na očaka danes vodijo tri zavarovane poti, čez Steno pa je speljanih več kot sto različnih plezalnih smeri in variant. Naša najvišja gora, po kateri je dobil ime tudi edini slovenski narodni park, pa je le najvišja med enakimi.

Dolino Vrata na obeh straneh zapira veriga čudovitih gora, od tistih že skoraj preveč obiskanih do onih osamljenih, skrivnostnih in divjih. Vrata je v preteklosti preoblikoval predvsem ledenik, vendar se je značilen U-profil ohranil predvsem v njenem zgornjem delu, nižje, proti Mojstrani, pa so jo Triglavska Bistrica in melišča preoblikovali. Bistrica, edini stalni vodni vir v dolini, izvira pod Steno in v bolj sušnih obdobjih kmalu ponikne ter ponovno zašumi šele pod Turkovim rovtom. V medledenih dobah so se ledeniki umaknili nazaj v gore, vode pa so izpod njih odnašale material in ga odlagale po dolinah. Ta material, znan kot ledeniška morena, se je v Vratih sprijel v konglomerat, ki se kot t. i. konglomeratna stopnja vleče po levem bregu Bistrice in je ponekod debela tudi okoli sto metrov. Slabše sprijete plasti je Bistrica spodjedla in tako so nastale galerije oziroma »lope«, kakor jim rečejo domačini. Konglomeratna stopnja je najlepše vidna pri slapu Peričnik, kjer ta pada čeznjo. Peričnik je tudi edini večji stalni pritok Bistrice, drugi pritoki so večinoma hudourniški. Bistrica svojo pot konča v Mojstrani, kjer se izliva v Savo Dolinko. Po potoku pa nosi ime tudi parkovna pot, ki se tako kot dolina začne pri Rosu, zadnji mojstranski hiši.

Do bodičastega slapa

Na parkirišču pri Rosu bomo začeli tudi naš tokratni izlet. S hojo nam ni treba začeti navsezgodaj – pustimo soncu čas, da se dvigne čez hribe, posveti med drevje in ogreje spečo dolino. Vrata so poleg Vršiča, Bohinja in Pokljuke najbolj obiskan predel Triglavskega narodnega parka, a ima dolina srečo, kajti čez zimo se lahko zares spočije. To je tudi glavni razlog za obisk Vrat pozimi, ki nam mir lahko zagotovijo samo v teh belih mesecih, ko po njej ne hrumijo avtomobili in po hribih ne gomazi ljudi.

Na vstop v osrednje območje parka in začetek Poti Triglavske Bistrice nas spomnijo table nasproti parkirišča. Lahko si ogledamo zemljevid ter se glede na količino snega in stanje poti odločimo, ali jo bomo mahnili po cesti ali po poti. Cesta v Vrata je namreč v zimskem času od Rosa dalje zaprta za ves promet – torej tudi ni očiščena snega. Kljub temu bo že kakšen dan po sneženju gaz do Peričnika gotovo uhojena – če ne drug, jo bo naredil tamkajšnji naravovarstveni nadzornik, ki svoj okoliš spremlja tudi pozimi.

Če le utegnemo, pa si pot predhodno oglejmo brez otrok ali se na izlet odpravimo po nekajdnevnem stabilnem vremenu. V tem času bodo naši predhodniki pot dodobra utrdili. Ceste ne bomo zgrešili, če pa uberemo Pot Triglavske Bistrice, bodimo pozorni na stebriček, ki nas nekaj sto metrov od parkirišča usmeri čez most na desni breg potoka. Pot sicer poteka po ravnem kolovozu in ob njej so tri informacijske table, ki pa jih bomo verjetno bolje videli v drugih letnih časih. Ko moramo ponovno prečkati most, se znajdemo na cesti, od tam pa je do slapa le še kratek vzpon. Od Rosa do Peričnika bomo po uhojeni poti odrasli potrebovali slabih 45 minut, po cesti malenkost več. Koča pri Peričniku je zaprta, a prišli smo zaradi gibanja in – slapa.

Slap Peričnik v tem času postaja vse bolj bodičast, svečast, stebrast, širok in sploh fantastičen! Čeprav s ceste ni vidno, sta slapa dva. Zgornji Peričnik pada 16, Spodnji Peričnik pa 52 metrov globoko ter se kaj kmalu izliva v Bistrico. Do obeh slapov vodi slikovita steza, a se do njiju raje povzpnimo v suhem vremenu, še posebej z otroki. S spolzko (zimsko) potjo bomo imeli dovolj dela že s svojo stabilnostjo in varnostjo.

Ko se bodo v ogretih avtomobilih ponovno odtalili rdeči nosovi in bodo škrati že spali v svojih foteljih na zadnjih sedežih, pa vam želim, da od nekod priplava vonj po zimi, prikliče nasmeh na usta in prižge iskre v očeh. Srečno!

Članek je objavljen v reviji Svet & ljudje, št. 134.