San Marino je tretja najmanjša evropska država.

Žepni San Marino, tretja najmanjša evropska državica, je zrasel v Italiji, vrh gore Titano. Že od samega začetka je v njem vladal moto svoboda, in taki so ostali njegovi prebivalci vse do danes – svobodni in ponosni na svojo neodvisnost.

San Marino je za Rimom druga najstarejša republika na svetu. Ustanovil naj bi jo 3. septembra leta 301 sv. Marino, kamnosek, ki je zbežal z otoka Rab pred kristjanom sovražnim rimskim cesarjem Dioklecijanom. Tako se v uradnih internih aktih San Marina koledarsko leto še danes začenja prav s 3. septembrom. Republiko, ki je bila tedaj manjša od današnje, je tisočletje pozneje, leta 1291, priznala tudi papeška država. Leta 1463 ji je prav papež Pij II. v zahvalo, ker so se njeni prebivalci borili na njegovi strani proti Sigismundu Malatestu iz Riminija, podelil še nekaj ozemlja. Tedaj je San Marino dobil svojo današnjo površino. Pozneje, v Napoleonovih časih, je sicer imel še enkrat priložnost povečati svoje ozemlje, a sanmarinski diplomati so uvideli, da bi bila cena za to previsoka, in so ponudbo vljudno odklonili.

V svoji dolgi zgodovini je državica doživela le tri kratkotrajne okupacije: prvič leta 1503, ko jo je za nekaj mesecev zasedel vojvoda Cesare Borgia, nato leta 1739, ko jo je kardinal Alberoni skušal priključiti papeški državi, in zadnjič leta 1944, ko je vanjo za nekaj tednov vdrla nemška vojska. Od takrat živi San Marino, ki je parlamentarna republika, v miru in je politično nevtralen. Seveda pa je še vedno močno povezan z Italijo, od katere je bil dolgo odvisen, ne nazadnje tudi zato, ker gre za enklavo, ki jo Italija obdaja z vseh strani. Državica, ki ima večstrankarski sistem, ima svojo ustavo in avtonomne institucionalne organe, kot sta denimo Državni kongres in Veliki splošni svet.

Če si želite majhno, a zanimivo državico raziskati kot turist, je to mogoče postoriti peš v enem dnevu. Ogleda je predvsem vredno njeno istoimensko glavno mesto San Marino. Mimogrede, v nobeni deželi na svetu ni toliko turistov na prebivalca kot prav v San Marinu. Med strmimi, ozkimi, lepo urejenimi tlakovanimi uličicami, ki jih obdajajo kamnite hiše, se je mogoče hitro potopiti v njegov srednjeveški duh. Ko pridete do starega mestnega jedra, se pred vami odpre trg s kipom Svobode in čudovitim razgledom po okoliških nižinah. Največja in najlepša stavba, ki stoji tu, je Palazzo Pubblico, vladna palača. Čeprav bi po njenem videzu sklepali, da je bila postavljena v 13. ali 14. stoletju, je ta vtis zavajajoč – zgradili so jo namreč v poznem 19. stoletju.

Če od tod pot nadaljujemo po ozki, vzpenjajoči se ulici, se kaj zlahka zgodi, da se izgubimo. Tu so trgovinice, ki spretno privabljajo obiskovalce mesta, in težko se boste uprli skušnjavi, da bi vsaj pokukali vanje. Nekatere ponujajo hrano – testenine, tipične sanmarinske torte, vina, likerje, med katerimi sta najbolj znana rumeno zeleni limoncello in mistrá, janežev liker, spet drugi vas skušajo premamiti z najrazličnejšimi žepnimi in drugimi noži, v naslednji so domiselno razstavljeni usnjeni izdelki – pasovi, torbice ali jakne. Seveda ne pozabijo niti na otroke oziroma na denarnice njihovih staršev – v trgovinicah so na voljo vsakovrstne igrače, med katerimi prevladujejo srednjeveško orožje in samostreli. Potem so tu še barčki in restavracije, iz katerih zadiši po tortelinih, lazanji, piščancu, divjačini in drugih dobrotah. Mi pa gremo kar naprej, saj se ulica do naslednjega postanka strmo vzpenja. Ustavimo se lahko pri majhni baziliki, posvečeni ustanovitelju in zavetniku države, svetemu Marinu, v notranjosti katere so na ogled svetnikove relikvije, potem pa pot nadaljujemo navzgor, proti pomnikom preteklosti male državice.

La Rocca – obzidje in kapela sv. Barbare

Mesto obkrožajo tri obzidja, ki jih prekinjajo številna vrata, braniki in stolpi. Ta mogočni obrambni sistem so Sanmarinci postavili zato, da bi se ubranili pred napadi gospodov Malatesta iz bližnjega Riminija. Tako lahko na dvorišču prvega stolpa, imenovanega Rocca (Grad na skali) ali Guaita, kot mu pravijo domačini, občudujemo ostanke artilerije, med drugim tudi dva minometa, ki ju je v drugi polovici 19. stoletja mestu poklonil italijanski kralj Vittorio Emanuele II. Prav ob vhodnih vratih na dvorišče je kapelica svete Barbare, zavetnice topničarjev, v zvoniku pa zvon, ki je Sanmarince opozarjal na nevarnosti. Iz zvonika je v jasnih dneh izjemen razgled na celotno mesto, bližnje gradove in Apenine. V 70. letih minulega stoletja je bila v gradu tudi ječa, v kateri so obsojenci prestajali kazni, ki niso bile daljše od šestih mesecev. Tisti, ki so bili obsojeni na daljši zapor, pa so kazen prestajali v Italiji.

Če gremo še naprej, pridemo do vrha gore Titano. Smo že kar visoko, nadmorska višina je tu 755 metrov. Pred nami je drugi stolp, imenovan La Cesta ali Fratta, ki je del drugega mestnega obzidja. Zaradi lege so ga že od začetka uporabljali kot opazovalni stolp. Stolp Cesta je najbolj obiskan od treh sanmarinskih stolpov, saj je v njem tudi muzej starega orožja. Tu si lahko ogledamo okrog 530 eksponatov orožja različnih tipov iz različnih obdobij, od srednjega veka do 18. stoletja. Preostanek zbirke, še kakšnih 1.550 eksponatov, si je mogoče ogledati v kraju Borgo Maggiore ob vznožju Titana. Goro Titano in zgodovinsko središče San Marina je UNESCO leta 2008 uvrstil na seznam spomenikov svetovne dediščine.

Obzidje prvega stolpa s stolpom La Cesta v ozadju 

Če imate čas, se sprehodite še po panoramski poti, ki pelje do zadnjega, tretjega stolpa, imenovanega Montale. Ta je od prvih dveh nekoliko odmaknjen, bil pa je zelo pomemben v bojih proti gospodom Malatesta, ki so imeli v lasti sosednji grad Fiorentino. Ko so leta 1479 Fiorentino uničili, je bil propadu prepuščen tudi Montale. Danes je stolp restavriran, vendar si ga je mogoče ogledati le od zunaj. Njegova posebnost je prav gotovo osem metrov globoka ječa, ki je na dnu stolpa in ni imela vrat, vanjo je bilo mogoče priti le z vrha.

Sanmarinci so zelo navezani na samostrele, tiho in precizno orožje, ki je v republiki v uporabi že od vsega začetka. Samostrelci so namreč varovali mestno obzidje pred napadi tujih vojakov. To obrambo so Sanmarinci ohranili vse do prihoda strelnega orožja, ko so samostreli postali neučinkoviti, vendar pa staro orožje nikoli ni utonilo v pozabo. Leta 1600 so se v republiki odločili, da bodo vsakega 3. septembra tekmovali v streljanju s samostreli in arkebuzami. Današnji samostreli se v primerjavi s srednjeveškimi niso prav veliko spremenili, le malce bolj dovršeni so. Večina strelcev svoje orožje izdela kar samih, pri čemer pazijo na vsako podrobnost. Orožje, izdelano iz dragocenega lesa, je pogosto tudi zelo umetelno okrašeno. Sanmarinci pa so preteklost obudili tudi tako, da se za praznik ustanovitelja republike nekateri prebivalci preoblečejo v starodavna oblačila in se napotijo po mestu, spremljajo pa jih glasbeniki, ki igrajo na stara glasbila, in spretni fantje, ki mečejo zastave visoko v zrak ter z njimi izvajajo izjemne figure.

Sicer pa je z izjemo gore Titano območje državice San Marino gričevnato in poraščeno z borovimi gozdovi. Tu najdemo tudi nekaj naravnih parkov. Park Pineta di Montecerreto je, denimo, primeren kraj za kampiranje in jutranji tek, Parco Naturale di Montecchio pa pravi kraj za iste, ki želijo odigrati partijo tenisa, golfa, nogometa ali morda zaplavati v bazenu. Tu je tudi poskrbljeno za ljudi, ki so si zaželeli le izleta v naravo. Med drugim je v parku naravni rezervat, kjer domujejo damjaki, pavi, race in druge ptice.

In še nekaj zanimivosti

• Vodstvo državice San Marino je v rokah t. i. kapitanov regentov, in sicer to funkcijo opravljata dva naenkrat. Mandat regentov je najkrajši na svetu, traja le šest mesecev, zamenjava pa poteka 1. aprila oz. 1. oktobra. Ko je bil oktobra leta 2007 Mirko Tomassoni imenovan za regenta, je postal prvi invalidni vodja države na svetu, saj je priklenjen na voziček.
• Če si želite v potnem listu carinski žig San Marina, lahko zanj poprosite v mestnem turističnem informacijskem uradu.
• Čeprav San Marino, kjer se govori italijansko, ni v Evropski uniji, tu uporabljajo kot plačilno sredstvo evro, pred njegovo uvedbo pa so bile v rabi italijanske lire.
• Svetovna zdravstvena organizacija je maja 2009 potrdila, da imajo moški iz San Marina največ možnosti, da bodo dosegli najdaljšo življenjsko dobo (81,13 let).
• Če se Sanmarinci, ki prebivajo v tujini, udeležijo domačih volitev, jim država iz proračuna povrne tri četrtine potnih stroškov poti v domovino.  

Članek je objavljen v reviji Svet & ljudje, št. 135–136.

Fotogalerija vsebine

Ulica, v kateri bi si želele živeti vse ženske – Ulica zelo srečne ženske.

La Rocca – resnično grad na skali

Pogled s prvega stolpa na vladno palačo, baziliko in vlečnico

Sončni zahod nad Palazzo Pubblico in kipom Svobode

La Cesta, drugi stolp