Škofja Loka je eno najlepših in najbolje ohranjenih srednjeveških mest na Slovenskem.

Je bil srednji vek res le mračno obdobje človekovega bivanja na Zemlji? S kugo in lakoto in nenehnimi napadi razboritih osvajalcev. Najbrž ne. Temu oporeka tudi eno najlepših in najbolje ohranjenih srednjeveških mest na Slovenskem: Škofja Loka.

Njena zapisana zgodovina se začne z letom 973, ko je nemški cesar Oton II. loško ozemlje daroval škofu Abrahamu iz Freisinga na Bavarskem. Vendar je Loka v darilni listini imenovana Stara Loka. Zdajšnja Škofja Loka pa je pod loškim gradom zrasla v 13. stoletju ter postala upravno in gospodarsko središče loškega gospostva. To se je končalo leta 1803. Kraj na sotočju Selške in Poljanske Sore je bil naravno zavarovan in zato zelo primeren za trgovanje, zaradi obeh Sor pa tudi za razvoj številnih obrti, kot so: mlinarstvo, žagarstvo, usnjarstvo, kovaštvo … Tod mimo je v Posočje in naprej v Furlanijo vodila tudi stara tovorna pot iz Ljubljanske kotline. V 14. stoletju so mesto še dodatno utrdili z obzidjem, skozi katero je vodilo petero vrat, zavarovanih s stražnimi stolpi. V veliki meri je obzidje ohranjeno še zdaj.

Proti loškemu gradu

Pozna pomlad, tik pred poletjem se zdi. Počasi lezem po strmini, ki vodi na loški grad, v katerem že od leta 1939 marsikaj postavlja na ogled Loški muzej Škofja Loka. V njem se lahko, če vas pripelje pot tod mimo, poučite o zgodovini mesta, s čim vse so se ukvarjali njegovi prebivalci, veliko izveste o njegovih umetnikih in pomembnih možeh … Lahko boste prebrali legendo, kako je freisinškega škofa Abrahama, ko je šel na lov v Poljansko dolino, pred medvedom rešil njegov črnski služabnik. In v znamenje škofove hvaležnosti je zdaj v mestnem grbu kronana zamorčeva glava. Lahko boste obudili spomin na najstarejša zapisana besedila v slovenskem jeziku, Brižinske spomenike iz 10. stoletja. Škof Abraham jih je nedvomno razumel in uporabljal pri svojem pastoralnem delu, ko je občasno obiskal freisinške posesti med karantanskimi Slovenci na območju Vrbskega jezera, Lurnskega polja in Pustriške doline. Noben doslej znan dokument pa ne izpričuje, da je Abraham kdaj obiskal Loko. Na ogled so postavljene tudi fotografije uprizoritve Škofjeloškega pasijona (processio locopolitana), najstarejšega znanega dramskega besedila v slovenskem jeziku. Leta 1721 ga je v govorjeni slovenščini tedanjega okolja napisal kapucin p. Romuald Marušič iz Štandreža. Pasijon so uprizorili leta 1999, prvič po 200 letih, in nato še leta 2000. V prihodnje bo ta gledališka predstava, če ste jo spomladi v velikonočnem času zamudili, na škofjeloških ulicah spet leta 2015 in zatem še leta 2021.

Levo od gradu se ponuja Loška učna pot, ki jo pogumno ubira med zaznavnimi zelenimi vzpetinami. Sredi njih pa ostajajo vikendi in njive ob redkih hišicah. Nekdaj so bile dom nekomu, dandanes pa se vanje po pozabljen mir vračajo posamezniki, ki jih je takrat davno v svet zvabila uka žeja, goljufiva kača. Vroče je. Sedem v gosto razraslo in visoko travo. Kar skrila bi se v njej in izginila kot otroci, ki si zakrijejo oči in so prepričani, da jih nihče ne vidi, saj tudi oni ne vidijo nikogar. Moja potopljenost v samotno sanjarjenje ne traja dolgo. Mimo mojega dišečega počivališča počasi, vendar odločno stopa starec, namenjen bogvedi kam, si rečem. Pozdravi v pojoči rovtarščini, ki me prijetno odnese v otroštvo. Dejavu … Šele ne dolgo tega, ko sem spet našla te kraje, sem povezala konec s koncem in se mi je posvetilo: ja, tako je, od tod, še bolj gotovo pa iz Poljanske doline je bila doma gospa, ki me je varovala kot deklico, dokler nisem zrasla za v šolo. Nekoč sva se z vlakom odpeljali obiskat njene domače. Spomnim se prijazne ženice, najbrž varuškine matere, njene pojoče govorice, majhne hiše in velikih, ogromnih travnikov, ki so skoraj silili čez njen prag. Pustolovščino in z večnim, komaj slišnim spraševanjem prepredeno »štorijo«, kje vendar je to bilo, sem dolgo nosila s seboj. Vendar še dandanes ne vem, zakaj varuške nikoli nisem ničesar vprašala o tem. Morda so bila to moja nebesa, popoln trenutek, ki se mu niti sama nisem upala približati, da ne bi prehitro izgubil lepe obleke in ostal gol v mojih spominih. Ali pa sem le hotela podobi dodati droben kamenček, ki je manjkal, čisto sama. Zdaj je bila slika popolna, od zunaj in znotraj. Pripeta na mojo preteklost in sedanjost, ki mi v dolini pod temi hribi odkriva zaplato hiš, zadaj za njo pa kot stražarje strumno stoječe stolpnice.

Nekoliko stran od stvarne silhuete stojita starološka cerkev svetega Jurija ter Strahlov grad; s strah vzbujajočo zunanjostjo in okroglimi stolpi. Sredi senčnatega zelenja je Crngrob, zadaj na griču majhna cerkev na Planici. Ozrem se naokoli in kar raznesti me hoče od ponosa, ko prepoznam Lubnik, pa Križno goro. Najbrž bi se ob mojem navdušenju kak Ločan samo prizanesljivo nasmehnil, saj so ti griči zanj del vsakdanje mestne vedute.

Plac in Lontrg, nekdaj jedro mesta

Ko hodim po mestu, se poskušam vživeti, kako gledajo nanj popotniki, ki jih srečujem, obložene s fotoaparati, zemljevidi in vodniki. Zdi se mi, da so očarani nad kamnito srednjeveško lepotico. Tako kot jaz. Ali pa še bolj. Saj lepota, ki jo vidiš prepogosto in preblizu, zagotovo malo zbledi. Morda se spet vrne, če se človek nekoliko umakne in jo občuduje od daleč. Kot slike impresionistov, ki so se nekoč zbirali in ustvarjali v Škofji Loki ob znanem Ločanu Ivanu Groharju, ki je iz gostilne nad slaščičarno v Homanovi hiši, kamor je rad zahajal, upodobil slavno Loko v snegu, še Matej Sternen in Rihard Jakopič. K omenjeni druščini kot njen pomemben člen sodi tudi fotograf, rojen v Škofji Loki, Avgust Berthold, ki je sodil v prvo generacijo fotografov piktoralistov, naravnanih po slikarstvu.

Plac 

Na tabli na vogalni hiši na Mestnem trgu ali po starem na Placu je zapisana kratka zgodovina mesta. Tudi o hudem potresu leta 1511 in o tem, kako je škof Filip kmalu povsem obnovil mesto. Od takrat se Škofja Loka ni dosti spreminjala. Tako nenavadno gosposka se mi je vedno zdela! Kot da ne sodi med kraje na Kranjskem, bi rekli včasih. Pomislila sem na San Gimignano v Toskani, prav tako imenitno ohranjeno mesto iz srednjega veka, z znamenitimi stolpi, s katerimi so se varovali in hkrati postavljali vodilni meščani. Napotim se mimo župnijske poznogotske cerkve sv. Jakoba. Tik ob njej je stavba z vzidano ploščo na pročelju, ki priča, da je leta 1627 starološki graščak Mihael Papler šoli podaril poslopje poleg župne cerkve. Vendar je imela Škofja Loka šolsko poslopje tu že vsaj od leta 1538. O mestni šoli za dečke pričajo listine iz leta 1271, šolo za deklice pa so imele klarise v 14. stoletju. Po strmi Cankarjevi ulici, ki me spominja na pot s Hradčanov do praške Zlate uličke, se spuščam na Spodnji trg ali Lontrg po starem.

Kapucinski most in knjižnica

Danes piha veter; še dobro, sicer bi me od vročine »pobralo«. Človek bi skočil kar z mostu v Soro, ko grem mimo stare Jesharne proti slaščičarni in avtobusni postaji. S sosednjega Kamnitega ali Kapucinskega mostu, malo navzdol po reki, je v davnih časih res padel, ne skočil, freisinški škof Leopold, ki je most sicer dal zgraditi v 14. stoletju. Bil pa je brez ograje, ker je menda skopuški škof ni hotel postaviti, in tako je nekega dne s splašenim konjem vred zgrmel v reko. Železno ograjo so mostu dodali, ko so ga leta 1888 obnovili, na sredini pa postavili še kip sv. Janeza Nepomuka z loškim grbom na podstavku.

Kapucinska cerkev s samostanom 

Čisto blizu Kapucinskega mostu stoji tudi kapucinski samostan, vreden omembe zaradi svoje knjižnice. Škofjeloška kapucinska knjižnica je namreč najbogatejša med vsemi starimi slovenskimi kapucinskimi knjižnicami. V njej je zbranih okoli 5000 zvezkov, in sicer od inkunabul, to je knjig, natisnjenih od iznajdbe tiska do leta 1500, do tiskanih del v letu 1800. Številne knjige so vezane v usnje, nekatere pa v pergamente z lepimi latinskimi rokopisi. Knjižnica hrani 21 inkunabul, vse so v latinščini, glede na vsebino pa so različne izdaje Svetega pisma in njegove razlage, obsežni pridigarski priročniki in drugi duhovni spisi. Med drugimi pomembnimi deli, ki za debelimi samostanskimi zidovi čuvajo z besedami ujeta nenehna človekova iskanja, so še: Dalmatinova Biblija (1584), dva od štirih zvezkov Valvasorjeve Die Ehre des Herzogthums Crain (1689), Megiserjev štirijezični slovar (1952), Sacrum Promptuarium kapucinskega pridigarja Janeza Svetokoriškega 1691–1707. Med rokopisi ne smemo pozabiti na že omenjeni Škofjeloški pasijon.

S kolesom v Puštal, Hrastnico in nazaj

Pred dobrim tednom sem v Škofjo Loko prikolesarila iz Kamnika. Nato sva se z Nino čez most odpravili proti Puštalu, predmestnemu naselju na desnem bregu Poljanščice. Tudi Puštal ima svoj grad, zgrajen je bil leta 1220, v njem pa je stanovala rodbina puštalskih gospodov. V grajski kapeli si je mogoče ogledati najdragocenejšo umetnino Škofje Loke, Quaglijevo fresko iz leta 1706, Snemanje s križa. V 17. stoletju je grajsko posest prevzela rodbina Oblak iz Gorenje vasi. Obogateli so kot trgovci z železom in si leta 1688 pridobili naziv baronov Wolkenspergov. Spomnim se, da sem prejšnjič prišla v Puštal peš po Kopališki ulici in čez Hudičevo brv. Potem sem več kot uro sedela pod njo v zavetju pred vročino in sprehajalci in gledala na reko ter bel prodnat svet v daljavi, na katerem se poleti pogosto grejejo kopalci. Z lesene brvi je videti tudi baročno cerkev sv. Križa na Hribcu, do katere vodi sprehajalna pot mimo 12 kapelic križevega pota.

Toda danes jo z Nino ubereva skozi zaselke in vasice, skupaj s potokom v strugi, proti zapeljivo sveži Hrastnici. Pedala poganjava po skoraj prazni cesti, zato lahko nasedava vonju travnikov, razpotegnjenih naokoli, in si privoščiva raziskovanje neba, na katerem se vse bolj temnijo oblaki, ki tako kot vremenar pri poročilih prejšnjega dne obljubljajo večerni dež. Milo se mi je storilo od vsega lepega, samo moja zadnja plat se nekako ni hotela strinjati s tem. Zato se ustavim, stopim s kolesa in sedem ob strugo potoka; uživam hlad in prijetno odtekanje vode, ki ji je tako jasno, kam je namenjena, kot je človeku malokdaj. Loteva se me lenobnost. Kar zaspala bi, vendar me Nina pokliče, da bi bilo dobro spet sesti na kolo in se odpraviti nazaj proti mestu.

Obnovljeni del nekdanje ubožnice na Lontrgu 

Na Lontrg pridirjava mimo špitalske cerkve, za katero se mi zdi, da jo je čas že pošteno načel. Sezidana je bila leta 1710; je preprosto baročna, z bogatim okrasjem. Sodi pa k »špitalu«, ubožnici, ki jo je leta 1547 ustanovil župnik Nikolaj Škofic. V njej naj bi stanovali mestni reveži in pohabljenci. V požaru, ki je leta 1698 uničil ves trg, je zgorel tudi »špital«. O tem priča votivna slika Škofje Loke, ki jo hranijo v Loškem muzeju. Leta 1720 so »špital« obnovili. »Dobro bi bilo, če bi mu spet naklonili nekoliko pozornosti,« me obide. V njem najbrž ne bodo več stanovali reveži in pohabljenci, čeprav to ne pomeni, da jih zdajšnji čas nima … Pa vendar bi bila njegova obnova za opozorilo nam vsem, da dobrota nikoli ne bi smela biti sirota.

Noč se spušča z neba, Loka, kot jo ljubkovalno kličejo domačini, zapira oči. Odhajam. Z mano rumene sence cestnih luči in šop modrih spominčic za spomin na včeraj in za zmeraj. 

Članek je objavljen v reviji Svet & ljudje, št. 129–130.

Fotogalerija vsebine

Kašča na Lontrgu

Kužno znamenje na Placu

Podhod po strmi Cankarjevi poti

Spominska plošča starološkemu graščaku Mihaelu Paplerju

Hudičeva brv