Ker na Rifniku ni bilo vode, so morali zgraditi cisterno. Ta je ena največjih na Slovenskem, v njej je urejen majhen lapidarij.

Rifnik velja za eno najlepših in najbogatejših arheoloških najdišč pri nas. Za ogled konkretnih ostankov, ki so bili izkopani znotraj sten, ki so na ogled na planoti, se je treba spustiti v dolino.

Večtisočletna zgodovina Rifnika je ujeta v šest razstavnih sklopov, razdeljenih po obdobjih in velikosti najdb v prostorih TIC Šentjur. Razstavljenih primerkov je več kot šeststo, med njimi pa je največ keramike. Prve sledi človekovega bivanja segajo v starejšo železno dobo. V naselbinski jami s konca mlajše kamene dobe so našli vrsto različnih keramičnih fragmentov značilnih oblik in okrasa. Keramika je nastajala v vseh obdobjih, drugi materiali pa so se z zgodovino spreminjali.

Veliko najdb je ostankov in dodatkov umrlih ter njihovega načina pokopavanja. Med dodatki prevladuje pri ženskah nakit, pri moških orožje, pokopavanje pa se je spreminjalo. Najprej je bilo zaslediti plana žgana grobišča, ki so se obdržala še v starejši železni dobi. V tem obredu so pokojnika sežgali na grmadi, ostanke v žari pa zakopali. Za starejšo železno dobo so značilna gomilna grobišča. To so umetne tvorbe iz zemlje, pod katere so pokopali pripadnike najvišjih slojev rifniške družbe. Večina gomil leži na severnem in vzhodnem pobočju Rifnika. Od 6. stoletja pr. n. št. umrlih niso več sežigali, ampak so truplo z dodatki zagrebli v izkopano jamo.

Nekdanji, predvsem moški prebivalci Rifnika so se ukvarjali z lovom, ribolovom, živinorejo, poljedelstvom in predelavo kovin. Tako so med drugim našli različno orodje, kot so bronaste in železne sekire, srpi in trnki. Donosna je bila tudi trgovina, saj je tod skozi vodila jantarjeva cesta. Trgovske poti potrjujejo bronast pladenj, izdelki etruščanskega mojstra in stekleni skodelici.

Ko razbojnik podkuje žensko

Na tem koncu niso bili vsi ljudje brez greha. Četudi imajo edinega blaženega pri nas, Antona Martina Slomška (njegova rojstna Ponikva namreč sodi v Občino Šentjur), imajo v zgodovini tudi enega najbolj znanih slovenskih razbojnikov, imenovanega tudi slovenski Robin Hood – legende o njem so namreč zelo podobne, oba sta jemala bogatim in dajala revnim – razbojnika Guzaja, ki se je leta 1862 rodil v teh krajih.

Na Ponikvi pri Šentjurju si je mogoče ogledati tudi rojstno hišo Antona Martina Slomška. V podobni sobi je Slomšek preživljal otroštvo. 

V svojih najbolj plenilskih letih je s sodelavci odnesel vse, kar je dosegel. Tatvine in ropi so se vrstili po vsej Štajerski in tudi na Hrvaškem. Guzajeve tarče so bili gradovi, sejmi in župnišča. Četudi so ga iskali na vseh koncih takratne dežele, ga niso našli. Guzaja so se bale predvsem ženske, ki so rekle marsikatero pikro na njegov račun. Ena od zanimivih zgodb pripoveduje, da je Guzaj podkoval (celo) žensko. Kje točno je zgodba potekala, ni znano, pravi pa takole: Ko je stari ženici Guzaj dal za prašiča in je ona to veselo razlagala druščini, češ, kaj lepega ji je Guzaj naredil, se je obnjo obregnila druga ženska, ki je govorila čezenj, kolikor je mogla. Ona je dodajala, kaj vse bi naredila z njim, če bi ga dobila v roke: zadavila bi ga, obesila ... Med poslušalci je bil tudi Guzaj, ki ga ženska ni prepoznala. Ni se izdal, se je pa strinjal z vsem, kar je dekle govorilo o Guzaju. Močan vtis je naredil nanjo, kar malce zagledala se je vanj in zato tudi z lahkoto privolila njegovi prošnji, naj mu kupi žeblje, ker mu jih je zmanjkalo pri polaganju poda, in mu jih prinese do pol pota do Buč. Potem je odšel, dekle pa je nestrpno čakalo naslednjega dne. In ta je napočil. Z Guzajam sta se srečala, a Guzaj ni bil več prijeten in prijazen. Ostro jo je vprašal, kaj vse bi naredila z Guzajem, če bi ga videla. Dekle je vse ponovilo, potem pa se ji je razkril. Dekle je onemelo, a bilo je prepozno. Žeblji so bili kupljeni, njene pete pa prav pripravne, da se jih dotaknejo žeblji. Kaj dotaknejo. Guzaj jih je ženski nabil po tri v vsak podplat. Gotovo si je do konca svojega življenja zapolnila, da je govorila čezenj. Tod torej niso podkovali samo konj, tudi ženske so tu in tam prišle na vrsto, radi dodajo domačini.

Po južni železnici

Brez dvoma je moral Guzaj kdaj pred roko pravice bežati tudi po tirih južne železnice. Muzej južne železnice so v Šentjurju odprli ob 160-letnici prihoda prvega vlaka v kraj. Proga, ki jim jo je naprej, iz Šentjurja do Ljubljane, uspelo speljati čez tri leta, je veljala za del takrat zelo pomembne gospodarske in vojaške povezave med Trstom in Dunajem. Kar ob železniški postaji so uredili muzejsko zbirko, natančneje v kretniški bločni postavljalnici, edini ohranjeni od leta 1846. Tam boste spoznali signalno-varnostno napravo, bločni aparat, različne telefonske naprave in centralo, zaporniške mehanizme, prometno dokumentacijo o poteku prometne službe …

Na prihod prvega vlaka na šentjursko železniško postajo se nanaša tudi anekdota. Na vlaku je bil namreč tudi avstrijski cesar, ki je na postaji izstopil in se pokazal množici. Takratni godbeniki so mu zapeli Ipavčevo Slovenec sem. Cesar je povprašal, o čem poje pesem, nakar se je v jezi naglo zasukal na petah in se vrnil na vlak. Seveda, saj niso zapeli pesmi njemu v čast. Šentjurska železniška postaja se ponaša tudi z več kot 60 let staro parno lokomotivo 62-324, izdelano v ameriškem Pittsburgu.

Tam, kjer imajo blaženega in razbojnika, 1. del

Članek je objavljen v reviji Svet & ljudje, št. 129–130.