Vijuganje po Triglavskem ledeniku, v ozadju Škrlatica

Smučanje v naravi, daleč od žičnic in okrepčevalnic z glasno glasbo, za katero se predpostavlja, da sodi k alpskemu okolju, daleč od prerivanja med množico po zadnji modi opravljenih smučarjev, je povsem drugačna izkušnja kot smučanje na urejenem smučišču.

Ne nazadnje tudi zato, ker moramo celotno turo – torej vzpon, in ne samo spust – opraviti s svojo lastno močjo. Pri daljših turnosmučarskih izletih se je treba od doma odpraviti zjutraj, ko je še trdna tema, zato je sorazmerno zgodnje vstajanje neizogibno. Predvsem so v gorah nekatere stvari drugačne kot v svetu urejenih smučarskih prog.

Turno smučanje poteka v sredo- ali visokogorju in mnogo bi jih seveda še dodalo, da mora tura imeti cilj, ki je po navadi vrh gore. A novodobne pogruntavščine, kot je t. i. heli ski, pri katerem vas na vrh hriba dostavijo v helikopterju, je daleč od pravega turnega smučanja. Sestavna dela turnega smučanja sta, kot rečeno, tako vzpon kot spust, ki ju opravimo sami. Turno smučanje je smučanje po neurejenih, večinoma neoznačenih in nenadzorovanih terenih (kar pomeni, da vijuganje po celcu poleg urejene proge ni ravno turno smučanje), predvsem pa je gibanje v naravi brez odvečnih motornih pomagal.

Zgodnje jutro na pobočjih Mont Blanca

Prva od razlik med turnim smučanjem in smučanjem na smučišču je sneg – turni smučar je močno odvisen od snežnih razmer. Še zlasti je to pomembno v povezavi z nevarnostjo plazov, zato moramo biti dobro informirani o razmerah v gorah. Podatke o tem lahko najhitreje dobimo v spletu, še pomembneje pa je, da znamo pravilno oceniti stanje na terenu in – če je treba – narediti tudi test stabilnosti snežne odeje. Za to potrebujemo znanje in izkušnje. Te nam pomagajo, da s precejšnjo stopnjo verjetnosti pravilno ocenimo snežne razmere. Seveda je pomembno tudi spremljanje razvoja vremena, še preden se odpravimo v gore, kar je danes v dobi spleta in dobrih vremenskih napovedi lažje, kot je bilo včasih. Kljub temu je zaželeno osnovno poznavanje vremenskih znakov oziroma znakov napovedujočega se poslabšanja vremena. Če ne zaradi drugega, že zato, ker nam tura v lepem vremenu ostane v lepšem spominu kot kakšno tavanje v megli. In ko smo že pri slabi vidljivosti – zelo pomembna sta tudi znanje orientacije in poznavanje terena. Danes lahko sicer marsikaj naredimo z uporabo GPS-naprave, toda priprava na turo – tudi v orientacijskem smislu – je neizogibna. Seveda moramo poznati tudi svoje fizične sposobnosti, da ne bomo kje obtičali onemogli oziroma zato, da bomo v turi uživali. Če se odpravimo na turno smučanje v višje gore Alp onstran naših meja, se lahko srečamo tudi s hojo oziroma smučanjem po ledeniku, kar je še posebno zahtevno opravilo, zato sta nujna pazljivost in predvsem dobro znanje zahtevnega gibanja po ledenikih.

Izkušnje v gorah so za turnega smučarja v zimskih in spomladanskih razmerah velikega pomena, morda celo večjega od tehnike smučanja, ki se seveda tudi razlikuje od tiste na smučiščih. Sicer pa nas teren in snežne razmere prisilijo v nekoliko drugačno vožnjo kot na urejenih progah. Turno smučanje je lahko lep korak naprej v rekreativni smučarski karieri in mnogo se jih že po nekaj lepih turah skorajda ali celo povsem poslovi od smučarskih središč ter smučajo samo še v gorski naravi. A kot smo že poudarili, so vsakovrstne izkušnje ključnega pomena, zato je prav, da si jih naberemo ob že izkušenih turnih smučarjih. Dobro je, da se popolni začetnik odloči za gorskega vodnika.

S turnimi smučmi proti Kredarici

In potem trčimo ob težave z opremo. Kompletna nova oprema je preprosto draga. Seveda lahko uporabimo kar navadne alpske smuči z navadnimi vezmi, a nošenje smuči nekaj ur navkreber po snegu, ki se za nameček morda še udira, lahko tudi največjemu navdušencu pobere voljo in veliko moči. Veliko elegantnejše se je vzpenjati s smučmi na nogah, zato potrebujemo turne vezi z dvigajočo se peto, t. i. pse, ki pri vzpenjanju preprečujejo drsenje nazaj, morda tudi srenače (ki imajo enako vlogo kot psi), zložljive palice, lavinsko žolno, nahrbtnik, primerno obleko, saj bomo po vzponu verjetno temeljito preznojeni … Na srečo si je mogoče nekaj od te opreme sposoditi v kateri od specializiranih gorniških trgovin.

A ko smo ravno pri lavinskih žolnah – ne zadostuje, da smo le njen bolj ali manj ponosen lastnik. Žolno je treba znati uporabljati, še posebej moramo z njo znati iskati ponesrečenca pod plazom, kar zahteva nekaj vaje. Ko se nesreča pripeti, ni ravno pravi čas za učenje iskanja, saj je za zasutega vsaka minuta pod plazom lahko odločilna, usodna. Sicer pa je najboljša preventiva pred plazovi ta, da kadar obstaja splošna nevarnost zanje (npr. po obilnejšem sneženju ali celo med njim), preprosto ne gremo v gore. Tudi s tem se lahko danes primerno seznanimo v spletu. Če pa pametno presodimo, da so naše izkušnje za turno smučanje nezadostne, je odločitev za obisk alpinistične šole ali najem gorskega vodnika hvalevredna odločitev. Pri drugi od omenjenih možnosti boste v varnih rokah, lahko boste brezskrbno uživali in še naučili se boste največ v razmeroma kratkem času. 

Dodatna oprema za turno smučanje:

• lavinska žolna
• sončna očala (proti UV-žarkom in snežni slepoti)
• krema za sončenje (višinsko sonce hitreje opeče!)
• prva pomoč
• rezervna oblačila (majice, pulover iz termovelurja, jakna, rokavice, nogavice ...)
• hrana in pijača (termovka je dobrodošla) 
• manjši ali srednje velik nahrbtnik
• komunikacija (mobilni telefon ali UKV-postaja)

Članek je objavljen v reviji Svet & ljudje, št. 135–136.

Fotogalerija vsebine

Turno smučanje

Triglavski smuk v dolino Krme