Velika planina in Ojstrica v ozadju

Na vzhodu Kamniško-Savinjskih Alp se kot del predgorja dviga obširna kraška planota Velika planina. Planota, katere površina je slabih šest kvadratnih kilometrov, se deli na Veliko, Malo in Gojško planino, skupaj pa so največja pašna planina v Sloveniji. Najvišji vrh uravnanega sveta je 1.666 metrov visoko Gradišče, vendar so tod bolj kot vrhovi ljudem poznani drugi površinski kraški pojavi, denimo udornici Velika in Mala vetrnica ter številne vrtače.

Kljub visoki legi in trdemu podnebju pa je zgodovina življenja na planoti zelo dolga. Prvič so jo naselili pred tremi tisočletji v času bronaste dobe, od takrat pa je naseljena nepretrgoma – skozi starejšo in mlajšo železno dobo, antiko in srednji vek vse do danes. Prvi tukajšnji naseljenci so bili rudarji, ki so kopali in talili različne rude, tem pa so že kmalu sledili pastirji, ki so odkrili koristi poletne paše. Življenje na planini se je bistveno razlikovalo od tistega v dolini. Zaradi neprimernega, hladnega podnebja se je tu razvila le živinoreja, natančneje poletna paša in prireja namolzenega mleka, za poljedelstvo pa so naravne razmere neprimerne. Na visokih pašnikih je rasla trava za živino, ta pa je dajala mleko za skuto, sir in druge mlečne dobrote, ki jih na planini dobite še danes.

Prvikrat je bila Velika planina omenjena v sodnih spisih iz leta 1539, saj so kmetje večkrat prihajali v medsebojne spore zaradi zemlje na planini. Včasih so šli mejni spori tako daleč, da so si med seboj požigali staje in celo pobijali živino. A ko jim je šlo za nohte, so si znali pomagati, saj drugače ni šlo. Tako kot v starih časih tudi danes vsi lastniki planin na planoti tvorijo pašno skupnost. Pastirju na Veliki planini se tako kot v preteklosti tudi danes še vedno pravi pwaninc; gre za izraz, ki se uporablja za visokogorskega poletnega pastirja. Pastirji med seboj izvolijo predsednika, ki nato čez leto vodi in organizira dela, ki so potrebna za delovanje planin.

Stanovi – pastirske koče so prav gotovo tisto, kar zaznamuje Veliko planino. Izvirna pastirska koča je ovalne oblike s streho, ki se prekrita s skodlami spušča čisto do tal. Ker je Velika planina izpostavljena pogostim mrzlim vetrovom in nevihtam, pozimi pa jo prekrijejo velike količine snega, je bilo treba koče postaviti trdno in hkrati preprosto. V prvotnih kočah, ki niso imele ne oken ne dimnika, je bil vhod z južne strani.

Stanovi so posamezno raztreseni po celotnem planinskem območju, na Veliki planini pa tvorijo strnjeno naselje. Po 2. svetovni vojni so bila nekdanja gorska naselja nekaj let neobljudena. Konec leta 1944 se je namreč razraslo partizansko gibanje, ki je imelo v stanovih svoja oporišča, zaradi česar so pozneje Nemci in domobranci požgali tako rekoč vse stanove in tudi kapelo. Od skupno 122 stanov sta se ohranila le dva. Tako je danes originalni način gradnje iz preteklih časov mogoče videti le še pri Preskarjevi bajti. Ob postavitvi novih stanov, ki so bili zgrajeni na temeljih požganih, namreč niso poskusili slediti videzu originalnih stavb.

Prav poseben dan na Veliki planini je bil vedno prazničen dan 29. junij, dan sv. Petra in Pavla. Na ta dan običajno na planino iz doline gonijo živino, kar je za vse udeležence pravi praznik. Na Veliki planini se pase živina, ki je večinoma last kmetov iz zgornje doline Kamniške Bistrice in iz kmetij proti Črnivcu ter Kranjskemu in Štajerskemu Raku. Med živino kmetje izberejo izkušeno staro kravo in ji za vrat obesijo velik zvonec, po katerem se ravnajo tudi preostale krave. Kmetje pred vrata hleva položijo na tla tri križe in vodilno kravo okrasijo s šopkom med rogovi. Čakajočo živino blagoslovijo. Pohod na planino se je včasih začel v Stahovici, od koder se je živina povzpela za 1.200 metrov višje, velikokrat po dokaj izpostavljenih poteh. Danes pa je lažje, saj živino pripeljejo do Kranjskega Raka, od koder je do cilja le še nekaj kilometrov.

Z razvojem industrije v dolini, preseljevanjem ljudi v mesta in trdim delom za vsakdanji kruh je mnogo kmetov opustilo kmetovanje, s tem pa se je tudi zmanjšalo število govedi na gorskih pašnikih, kjer so včasih poleti zvončkljale številne črede. Ker je danes živine na planini bistveno manj, kot je je bilo v preteklosti, se pašniki, ki so nastali s krčenjem redkega macesnovega gozda, vse bolj zaraščajo. Vendar tudi danes pastirske staje ne samevajo. Že leta 1931 so začeli prve staje dajati v najem in s tem odprli vrata turizmu na Veliki planini. Z izgradnjo gondolske žičnice leta 1963 pa je Velika planina postala dostopna vsem in v vseh letnih časih. Dolgo tradicijo ima tudi obisk kapele Marije Snežne, ki so jo po načrtih Jožeta Plečnika tu postavili leta 1939.

Obisk Velike planine je svojevrstno doživetje v vseh letnih časih. Poleti se denimo na planoto odpravlja mnogo mladih družin, tako da otroci lahko opazujejo pasoče se živali v njihovem naravnem okolju. Za marsikoga je to prvi in edini tak stik z domačimi živalmi. Zima je že vrsto let rezervirana za nekoliko bolje pripravljene pohodnike. Poseben status ima tudi vsakoletna polnočna maša na božični večer. H kapeli Marije Snežne se vijejo dolge kolone vernikov in pohodnikov, večinoma opremljenih z baklami in drugimi tradicionalnimi pripomočki za osvetlitev. To je prav čarobno doživetje.

Pozimi se med tednom planina pogrezne v zimsko spanje. Za tistega, ki si želi oddiha od hitrega tempa življenja ali si »privezati dušo« in se sprehoditi po širnih zasneženih pašnikih, je dostop z nihalko – prek Marijaninih njiv ali po kateri izmed številnih drugih poti, ki iz doline vodijo na planino – prava odločitev. Zasnežene poljane, debelo zametene staje, ki kukajo izpod snežne odeje, in obvezen čaj v planinskih kočah popeljejo obiskovalca v neko drugo razsežnost. Čas dobi postranski pomen, človek se lahko posveti samemu sebi in odkrije lepote narave okoli sebe, ki je v vsakdanjem življenju niti ne opazimo več.

Zaradi lege in nadmorske višine se za sneg na Veliki planini ni treba bati. V zadnjem obdobju so si sicer sledile nekoliko toplejše zime, a to za Veliko planino ni pomenilo zelene zime. Za vse, ki si zaželijo sonca in pobega iz meglene doline, naj povemo, da je na planini urejeno tudi smučišče. Bele strmine so kot nalašč za ljubitelje tega zimskega športa. Za tiste drznejše pa so ti konci primerni tudi za turno smučanje. Velika planina je tako postala priljubljena izletniška točka v vseh letnih časih, kjer se za vsakega obiskovalca najde kaj zanimivega.

Članek je objavljen v reviji Svet & ljudje, št. 135–136.

Fotogalerija vsebine

Človek in njegov najboljši prijatelj v zimski samoti

Pastirska koča, skoraj povsem pokopana pod snegom

Pozimi zna biti tu mrzlo.

Ledeni cvet