Vlak z lokomotivo št. 53 se vzpenja po tirih Nariz del Diabla (Hudičevega nosu) in pelje pravkar čez gornjo kretnico cikcakaste proge.

Da bi nekdo pribil tirnice hudiču na nos in se potem z vlakom vozil po njem gor in dol, se zdi neverjetno. Pa je vendar res! V Latinski Ameriki v Andih je hrib, ki ga domačini imenujejo Nariz del Diablo – Hudičev nos. In prav čez omenjeni hrib so nekako pred stoletjem ljudje položili tirnice, vlaki pa še zdaj vozijo po njih. Da je obenem to tudi turistična posebnost »par excelence«, ni treba posebej poudarjati.

Južnoameriška država, ki leži večinoma v Andih, je – verjetno zaradi pomanjkanja domiselnosti – dobila ime po imaginarni stvari, ki so si jo izmislili ljudje in jo postavili nekako na pol, po ekvatorju. Ekvador je revna država, kjer so večina prebivalstva Indijanci, potomci Inkov in podobnih ljudstev. V državi je točno znano, koliko živi belcev, o Indijancih pa je komaj kaj podatkov, saj jih menda ne prištevajo med običajno prebivalstvo. Naj je slišati še tako diskriminatorno, a v Ekvadorju so Indijanci obupno zapuščena, revna, izkoriščana in manjvredna skupina ljudi. Le približno 10 odstotkov prebivalstva ima v svojih rokah večino kapitala in zemlje, vse drugo pa so reveži na različnih stopnjah bede.

Veliki stroški transporta

Oskrbovanje mest v Andih je bilo zelo drago: iz največjega pristanišča Guayaquila so karavane potrebovale od tri tedne do en mesec, da so tovore prinesli v prestolnico. Stroški transporta so bili nenormalno veliki, cene pa zato obupne.

Nekateri podjetniki so v problematiki prevozov najnujnejših izdelkov in hrane v centralni del dežele videli priložnost za zaslužek. Od Guayaquila do Quita, ki leži na višini 850 m, so nameravali položiti ozkotirno železnico, ki bi se prilagajala strminam in zavitim potem čez Ande. Ozkotirno železnico, široko nekaj več kot 60 cm, so začeli graditi že okoli leta 1880, toda dela so potekala vedno počasneje, bolj ko so lezli v Ande. Končno je zmanjkalo denarja prej, kot so dosegli prestolnico.

Stara železniška družba je propadla in ustanovili so novo, ki je staro železnico preuredila na širši, tako imenovani južnoafriški kapski tir, širok 1067 m, kakršnega ima ves sistem prog v Ekvadorju še dandanes. Leta 1908 so dosegli tudi Quito, nato pa so se s tiri obrnili proti severozahodu in se s hribov spustili v rodovitne obmorske ravnine do tihomorskega pristanišča San Lorenzo, ki so ga tiri dosegli šele leta 1960! Zdaj je gorski odsek proge od Quita do Ibarre demontiran, tirnice pa še ležijo skozi bližnji kanjon Salinas. Pred leti so skozi omenjeni kanjon spet začeli voziti turistični vlaki vse do Primer Pasa, kar občasno počno še zdaj.

Nova železnica je spremenila gospodarstvo dežele. Cene prevozov so padle, mogoč je bil prevoz končnih izdelkov iz središča dežele v Guayaquil. V ravninskih predelih so nasadili plantaže banan in jih prodajali po vsem svetu, s hribov pa so vozili razne pridelke, predvsem čebulo. Ekvadorske banane so še vedno zelo cenjeno blago na svetovnem trgu. Vse to so takrat vozili po tirih. Posadke vlakov so sestavljali predvsem najeti ljudje iz ZDA. Vedno do zob oboroženi s po dvema koltoma so »kavboji ognjenega konja« vozili vlake in služili bogate plače. Železnica Guayaquill & Qito Railroad ali na kratko G&Q je okrajšavo preimenovala v Good & Quick (dobro in hitro). Desetletja je bila železnica res pravi blagoslov za vse: za uporabnike in tudi za zaposlene. Tu so se vrteli milijoni dolarjev!

V šestdesetih letih so se v Ande zagrizli stroji in začeli so graditi avtoceste. Motorizacija se je skokovito širila in železnici odžirala zaslužek, ki je zato začela drseti v brezno pogube.

Na strehi vagonov

Pred dvema desetletjema so kupili deset novih dizelelektričnih lokomotiv, izdelanih v Franciji v tovarni Alsthom, in zakrpali najnujnejše potrebe. Zdaj stroji nekako vzdržujejo predvsem potniški promet na nekaterih odsekih proge in so nadvse priljubljeni pri turistih, ki obiščejo Ekvador. Zanimivo je, da so se doslej potniki lahko povzpeli na streho tovornih vagonov in se peljali na njih! Ker pravih potniških vagonov skorajda ni več, se potniki vozijo v glavnem v preurejenih živinskih vagonih. Če ste sedeli na strehi vagona, to ni prav nič slabega, le da ste imeli v žepu vozni listek! Prav nihče vas ni podil v vagon. Vi sami ste odgovarjali za svojo varnost! Kaj se pa vozite s tako ropotijo!? Toda zgodba ima menda že svoj epilog in konec. Letos naj bi država z vladnim odlokom prepovedala vožnjo na strehah vagonov. Ko sem obiskal Ekvador, je bilo še vse po starem. Vožnja na strehi vagona iz Quita po dolini, znani kot Avenida del Volcanos (Avenija vulkanov), je bila edinstven dogodek. Vlak počasi napreduje in se maje po obupno slabi železnici. Razgled na divjo naravo Andov je čudovit! Na koncu pripelje vlak od Riobambe vse do podnožja največjega vulkana Chimborazzo v Urbini na višini 3609 m. Tam se končno začne proga spuščati naprej proti Alausiju in Hudičevemu nosu. V dolini vlak pripelje do postaje Sibambe in se ustavi. Od tam naprej je bila železnica nekoč v tako slabem stanju, da je bila nevarna za vožnjo. Smo sredi ničesar. Še do nedavnega so tam vlak obrnili, pa hajdi nazaj! Sedaj spet vozijo vse do Huigre v podnožju Andov.

V zadnjih letih je država vložila milijonska sredstva v obnovo popolnoma obubožane železnice in ta je postala eden najpriljubljenejših ciljev tujcev.

Le zakaj je Hudičev nos tako zanimiv, da prihajajo turisti od vsepovsod? Tod je namreč železnica speljana cikcak! V ozkih andskih dolinah preprosto ni prostora za ovinke in obračanje. Vlak zapelje do konca doline, kjer malo pred koncem tirov premikač premakne kretnico. Vlak obstane, nakar začne lokomotiva riniti vagone v klanec na vzporedni tir, ki pa se dviguje vedno višje. Po kilometru in pol se ustavi, premikač spet premakne kretnico in lokomotiva odvleče vlak po odcepnem tiru naprej proti cilju. Vse to sem doživel še s parno lokomotivo. Toda na Hudičevem nosu smo iztirili kar dvakrat. Prvič je v dolini lokomotiva razdrla progo in iztirila z vsemi kolesi. »Sedaj smo pa v godlji,« sem pomislil, »čakali bomo na dvigalo več ur!« A zmotil sem se! Tam parnega dvigala sploh ne poznajo. Več ur je trajalo, da so železničarji »prisilili« lokomotivo, da se je po zloženih kamnih, deskah in kosih tirnic sama povlekla na še dober del proge in odsopihala naprej!

Oddahnil sem si in se udobno namestil na strehi tovornega vagona in užival v vožnji po Hudičevem nosu. Na gornji kretnici je pod vagonom nenadoma počilo, nevarno se je nagnil nad več kot 250 m globok prepad … in, hvala bogu, obstal! Mislim, da še nikoli nisem bil tako blizu bližnjice v nebesa! Verjetno so milimetri igrali odločilno vlogo, ali naj z nosu padem peklenščku naravnost v naročje. A hladnokrvni premikači so v pol ure vtirili vagon in avantura se je nadaljevala. Zadnji del proge po ravnini od Huigre do Milagra je zaenkrat še neprevozen in čaka na obnovo.

Ekvadorski železnici gre spet na bolje. Poleg obnove proge in vozil so našli rešitev tudi v predelavi klasičnih avtobusov v motorne vlake, ki jih imenujejo autoferro. Lahka vozila so nadvse primerna za slabe proge zaradi razmeroma majhne osne obremenitve, so hitra in preprosto obvladljiva. Sedaj turisti v glavnem potujejo s takimi vlaki. Parne lokomotive zakurijo le, če najdejo naročnike voženj z globokimi žepi in svežnji zelencev. Takrat se spet zbudijo iz sna bogovi pare in poženejo sopihajoče in cvileče staro železo po razmajanih tirnicah.

Članek je objavljen v reviji Svet & ljudje, št. 129–130.

Fotogalerija vsebine

Ena od posebnosti ekvadorskih železnic so cestna vozila, prirejena za vožnjo po tirih. Na sliki je tovornjak na ozkem tiru, obstajajo pa tudi avtobusi te vrste.