| Žužemberk |
|
|
|
Dan je bil prijazen, sončen, prijazna sta bila tudi naša mala dva. Urban se je vživel v vlogo dobrodušno pokroviteljskega starejšega brata, mlajši, Peter, pa je sprejel svoje mesto z očitnim zadovoljstvom, kar ni ravno samoumevno. Igrala sta se ob vodi, ki ni bila prav visoka in hitra, tako da nama z Nino ni bilo treba ves čas težiti, naj ji ne hodita preblizu, in biti nenehno v nizkem startu. Iz avtomobila sva celo lahko potegnila gorilnik in posodo za kuhanje, skuhala kavo kot kje ob cesti na čisto pravem potovanju, ju gledala, kako se igrata, se razgledovala po plečatem grajskem obzidju, ki se je dvigovalo visoko nad reko ... Skratka, življenje nas je ujčkalo v velikih nečkah.
Reka, v katero sta mala dva pomakala svoje namišljene ribiške palice in se zabavala še na kup drugih načinov, je bila seveda Krka, grad pa Žužemberški grad, ki stoji sredi Žužemberka, kraja, ki ga lahko, če smo nekoliko širokopotezni, poimenujemo za prestolnico Suhe krajine. Če imate bolj kot z notranjostjo gradov veselje z ogledovanjem teh mogočnih stavb od zunaj, kot ga imam denimo jaz, boste v Žužemberku prišli na svoj račun. V gradu, ki ga je proti koncu druge svetovne vojne dodobra opustošilo zavezniško bombardiranje, danes namreč ni mogoče kaj veliko videti, čeprav se domačini z njegovo obnovo močno trudijo. Zato pa je toliko slikovitejši pogled nanj od daleč.
Po eni od razlag naj bi grad in kraj dobila ime po bližnjem griču, poimenovanem Eisenberg (danes je tu vas Zafara), kjer so v preteklosti kopali železovo rudo. Zato so grad poimenovali Seisenberg, kar pa naj bi domačini preoblikovali v Žužemberk. Po drugi razlagi naj bi dobila ime po izpeljanki iz nemške besede sousen (šumeti, bučati) – po šumenju Krke prek lehnjakovih pragov, ki jih je reka izoblikovala prav pod gradom. Obstaja pa še tretja, ki pravi, da je izvor imena slovenski, iz besed 'zožen' in 'breg'.
Kakorkoli že, natančna letnica postavitve prvotne grajske zgradbe ni znana. Večkrat se omenja letnica 1000, ki naj bi bila vklesana nad vhodom v štirioglat romanski stolp, poleg njega pa naj bi bila leta 1046 zgrajena kapela sv. Urha. Po drugih, verjetnejših navedbah naj bi grad pred letom 1246 dal postaviti goriški vazal Oton s Šumberka. In ko smo že pri zgodovini gradu – pozneje je doživel številne dozidave in prezidave. Najobsežnejša je potekala med letoma 1526 in 1533, ko so s t. i. turškim davkom grad utrdili s sedmimi stražnimi stolpi, da bi se lahko grajska gospoda obvarovala pred hudimi Turki, ki so tedaj ta del Evrope urejali po svoje. Leta 1538 sta ga kupila turjaška plemiča Jurij in Wolf Engelbert. Sin drugega se je proslavil v znameniti bitki proti Turkom leta 1593 pri Sisku, pa tudi sicer naj bi se na gradu rodilo več pomembnih in vplivnih ljudi. Med njimi tudi Janez Vajkard Auersperg, ki je bil vzgojitelj cesarja Ferdinanda III. in je postal celo prvi minister v Habsburški monarhiji, njegov pravnuk Jožef Franc Anton vojvoda Auersperg pa je leta 1783 postal kardinal in je s tem uresničil sanje svojega pradeda.
Ostanki plavža nekdanje železolivarne v vasi Dvor, ki je od Žužemberka oddaljena le nekaj kilometrov.
Grad je bil naseljen do leta 1893, potem pa je začel propadati. Veliko škodo mu je med drugo svetovno vojno naredilo mnogo bitk, saj sta bili v njem domobranska in italijanska postojanka. Še posebej ga je, kot rečeno, prizadelo zavezniško bombardiranje februarja 1945. Obnova, ki se je začela v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je bila prekinjena, sredi devetdesetih let pa je spet zaživela in še vedno poteka.
Na grajskem dvorišču, v kleti, edinem ohranjenem grajskem prostoru, katere del je bil nekoč namenjen verjetno tudi shranjevanju vina, ter na trgu pred gradom potekajo v poletnem času različne kulturne in družabne prireditve. Največ zanimanja pritegne srednjeveški dan, ki ga prirejajo v okviru Trških dni, ko tudi praznujejo žužemberški občinski praznik – 15. julij. Turistična zanimivost so viteški turnirji, ki jih organizirajo ob tej priložnosti. Zlasti zanimiv je nastop domačega viteškega reda, ki mu poveljujeta za te potrebe oživljena lastnika gradu Jurij in Wolf Engelbert Turjaška.
Vsekakor je omembe vredno tudi kračevanje, eden od starih običajev, ki jih domačini spet obujajo k življenju. Kračmani na tej prireditvi, ki poteka v januarju, na dan sv. Antona Puščavnika, licitirajo domače suhomesnate izdelke – salame, klobase in še marsikaj drugega, predvsem pa suhe svinjske krače. Navada je taka, da kupci lahko prepustijo kupljene dobrote gostitelju, ki pripravi pogostitev za vse udeležence, izkupiček pa namenijo cerkvenim potrebam. Licitacija je običajno, kot pravijo, zelo zabavna stvar.
Stopničasti lehnjakovi pragovi so posebnost zgornjega toka Krke.
Pod žužemberškim gradom se čez lehnjakove pragove živahno pretakajo vode Krke, ki izvira ne prav daleč od tod, pri vasi z istim imenom. Zaradi številnih pragov v njenem zgornjem toku je že sicer lepa reka še posebej očarljiva. Krka je edina slovenska reka, v kateri je izločanje lehnjaka omogočilo nastanek značilnih stopničastih pragov. Ti so pri nas nastali le še v nekaterih manjših potokih. V osrednji vodni žili Suhe krajine, ki nosi svoje ime zaradi dokaj skromnih površinskih vodnih tokov, je namreč veliko lehnjaka, porozne luknjičave kamnine, ponekod poimenovane tudi lahki kamen in lahkovec. Kamnina, katere kemijska sestava je povsem enaka sigi, se izloča iz vode, v kateri je raztopljena, in se nabira na vodnem rastlinju, ki odvzema iz njene prvotne sestave ogljikov dioksid, kar v daljšem obdobju vpliva na nastanek tako imenovanih pragov, nekakšnih majhnih, nizkih slapov, čez katere teče rečna voda. Prav pod Žužemberkom so ti pragovi izjemno slikoviti, kar daje srednjeveškemu trgu z gradom na pečinah visoko nad reko značilen videz. Mimogrede še povejmo, da se pozneje Krka, ki v svojem spodnjem toku ni več ujeta v ozke tesni, kot je bila kmalu po izviru, umiri. Ko se pri Čatežu izlije v Savo, je za njo 94 kilometrov površinskega toka, kar pomeni, da je Krka, katere ime domnevno izvira iz njenega grškega poimenovanja Korkoras, najdaljša povsem slovenska reka.
Ker so ob njej v preteklosti potekale pomembne prometne poti (tod so pot speljali že Rimljani), je bilo ob zgornjem toku veliko gradov in graščin. V Valvasorjevih časih, v 17. stoletju, naj bi jih bilo okrog 65, zato je bila dolina zgornjega toka Krke znana tudi kot dolina gradov, a danes so le še ponekod vidni skromni ostanki nekdanje bogate arhitekture. Živahne vode njenega zgornjega toka so v preteklosti tudi poganjale številne mline in žage, od katerih pa je danes skromno ohranjena le še peščica. V Praprečah, le slab kilometer po toku Krke navzgor od žužemberškega gradu, stojita ob tamkajšnjih lehnjakovih pragovih dva deloma ohranjena mlina, vsak na svojem bregu reke, ki ju povezuje že močno utrujen lesen most.
Nekoliko nad Žužemberkom stoji na Cviblju, hribčku, ki je za streljaj oddaljen od ceste proti Trebnjemu, spomenik v drugi svetovni vojni padlim borcem. Visoko, daleč vidno delo arhitekta Marjana Tepine stoji ob grobnici, kjer so pokopani posmrtni ostanki več kot 1.100 žrtev druge svetovne morije v Suhi krajini. Tu so tudi posmrtni ostanki borcev iz drugih evropskih držav, ki jih je razburkani čas velike vojne zanesel sem, in celo iz Azerbajdžana. Vsakoletne oktobrske komemoracije se udeleži veliko ljudi, med katerimi so tudi tuji diplomati. Nasproti Cviblja, na desni strani ceste proti Trebnjemu, je v Zafari tudi skoraj povsem nova cerkev sv. Mohorja in Fortunata.
Od vode se tistega prijetnega popoldneva nismo oddaljevali, mala dva sta se preveč vneto in bratsko igrala, da bi po nepotrebnem zmotili to idilo. Cerkev v Zafari sicer ne bi nobenemu vzburila domišljije, Urbanu, ki je v trenutnem silno militantnem deškem obdobju, pa bi zanimanje za ribiške igre, če bi mu omenil vojaški spomenik na hribčku nad nami, v trenutku uplahnilo. Za čuda sta nama celo verjela na besedo, da znotraj grajskega obzidja ni mogoče kaj dosti videti in da je spodaj ob reki za vse nas res najboljši kraj ...
Članek je objavljen v reviji Svet & ljudje, št. 135–136. Besedilo: Marjan Žiberna, fotografije: Boštjan Pucelj Fotogalerija vsebine     |
||||
