Blume kot Patricio s televizijsko soprogo Cecilijo (Helena Rojo) v Angelih brez kril

Kritiki in gledalci so si edini, da je Ricardo Blume, ki ga ta čas lahko spremljamo kot strogega sodnika Patricia v seriji Angeli brez kril, zasluži častno mesto med ustvarjalci, ki so za razvoj teatra, televizije in kinematografije v Peruju in Mehiki naredili največ. V svoji bogati karieri je nastopil v nič manj kot sedemdesetih gledaliških igrah, jih sam režiral dobrih ducat, igral v desetih celovečernih filmih in sodeloval v več kot petnajstih telenovelah.

Kot Ricardo Cristóbal Blume Traverso se je rodil 16. avgusta 1933 v Limi, v Peruju. Na odrskih deskah je debitiral pri devetnajstih letih z domačo Zvezo amaterskih igralcev, potem pa je od Inštituta za hispansko kulturo prejel štipendijo in se za nekaj let preselil na staro celino, kjer je na Višji šoli za dramsko umetnost v Madridu študiral igro.

TEATER – PRVA IN VEČNA LJUBEZEN
Ko se je po končanem šolanju vrnil v Limo kot profesionalni igralec, je kmalu ustanovil Gledališče Katoliške univerze, kjer je nato dolga leta ostal direktor. Kot profesor na omenjeni univerzi je uresničil več kvalitetnih gledaliških projektov, v katerih so se kalili številni – kasneje nadvse uspešni – perujski igralci in režiserji. Tudi sam je nastopil v njih in večkrat tudi prijel za režisersko taktirko. Tako je med leti 1961 in 1968 na oder postavil kar nekaj del priznanih dramatikov, med njimi Cervantesa, Goldonija in Pirandella.

ODKRIJE GA TELEVIZIJA
Proti koncu 60-ih let se je preizkusil kot igralec na velikem platnu in v Argentini posnel dva filma. Nato je prišla ponudba za nastop na televiziji; vloga lažnivega zapeljivca Roberta v domači telenoveli Simplemente María (Preprosto Maria) ga je proslavila po vsej Latinski Ameriki in mu odprla vrata v Mehiko, kjer je bila produkcija tovrstnih televizijskih serij že precej bolj utečena. Leta 1970 se je preselil v Mehiko in v naslednjih štirih letih intenzivno snemal telenovele (vsako leto eno), ne da bi se pri tem odpovedal odrskim deskam.
Nadaljevank, ki jih je posnel v tem zgodnjem obdobju, se še danes najraje spominja. Zaradi teme, ki jo je obravnavala – kako izobraževanje in delo plemenitita človeka in razvijata njegovo osebnost – mu je pri srcu Simplemente María, zelo ljuba pa mu je tudi serija Mundo de juguete (Domišljijski svet) iz leta 1974, ker je bila zelo nežna, duhovita in zabavna, posebna pa je bila tudi zato, ker je glavno vlogo v njej imela desetletna deklica, poleg tega pa so jo snemali cela tri leta. Serija ima tako nič manj kot 605 delov.

NAZAJ V PERU … IN SPET V MEHIKO
Po daljšem delovnem premoru se je leta 1980 vrnil v Limo z namenom, da bi kupil gledališče. Četudi mi to ni uspelo, je v Peruju ostal še dvanajst let. V tem času je nastopil v eni sami perujski televizijski seriji, pa še to le kot poseben gost, sicer pa je delal kot komentator za kulturo in moderator dokumentarnih oddaj.
Leta 1992 se je znova vrnil v Mehiko in odtlej posnel kar enajst novih telenovel. V Ubogi Marii, Čisti nedolžnosti in Spopadu strasti smo ga lahko videli tudi pri nas. V zadnjem času ga sicer televizijske nadaljevanke ne navdušujejo več, ker se mu zdi, da si ustvarjalci telenovel ne upajo tvegati in snemajo le še predelave uspešnic, torej zgodbe po preizkušenih receptih, ki jih že vsi poznamo. Zato pa zdaj precej raje snema filme. V njegovem prvem 'zlatem' obdobju ga mehiški film ni preveč privlačil, ker je bil tog, veliko bolj zanimiva se mu zdi aktualna kinematografija z mlajšimi režiserji in fotografi. »Pri filmu se počutim kot začetnik in to je pri moji starosti in ob taki karieri res nekaj posebnega,« je v intervjuju ob svoji 75-letnici lani avgusta povedal za perujski časopis El Comercio.

Fotogalerija vsebine

Ricardo Blume v telenoveli Čista nedolžnost

Izgubljena Patricijeva in Cecilijina hči Marichuy